Učni proces pri psu: večina lastnikov, ki se loti vzgoje in šolanja psa, je po mojem mnenju neuspešnih zaradi nepoznavanja učnega procesa. To, da psu nekaj večkrat rečemo, še ni učni proces. Zato ne moremo pričakovati, da bo pes ukaz poznal in izvedel. Celo mnogi inštruktorji v pasjih šolah učni proces jemljejo preveč poenostavljeno in se ne posvečajo vsaki fazi. Danes bom opisal sedem faz učnega procesa, ki veljajo za učenje katere koli vaje. Svetujem, da vedno, ne glede na to, kaj želite psa naučiti, izvedete vseh sedem faz. Če katero preskočite ali jo izvedete neustrezno, vas bo to privedlo do težav, nerazumevanja in na koncu do slabšega znanja izvajanja vaje psa.

 


Učni proces pri psu

1. faza: OBLIKOVANJE MIŠIČNEGA SPOMINA

Na primer, če psa želimo naučiti vajo »sedi«, bomo z določeno tehniko psa prepričali, da se bo z zadnjico dotaknil tal. Za to lahko uporabimo različne metode npr. t. i. luring: dvignemo roko, pes ji sledi in se medtem (po naključju) usede; v trenutku, ko to stori, ga za vedenje nagradimo. Zelo pomembno je, da v prvi fazi vaje ne poimenujemo. Torej, psu ne govorimo »sedi«.

2. faza: POIMENOVANJE VAJE

Ta faza nastopi šele, ko pes že ve, da ob sledenju roki najhitreje pride do nagrade tako, da se usede. Takrat začne predvidevati in vsakič ob dvigovanju roke hitro zavzame položaj sedenja. To pomeni, da razume, kaj mu prinaša nagrado, zato vajo lahko poimenujemo. Pomembno je, da besedo povežemo z gibom roke. Rečemo: »Sedi,«, dvignemo roko in pes se usede, za kar je takoj nagrajen.

3. faza: UTRJEVANJE

Utrjujemo v okolju brez motenj in na različne načine. Najprej v kuhinji, nato v dnevni sobi, obrnjeni k psu ali stran od njega, stoje, čepe, leže ipd. Postopoma mu vedno manj pomagamo z roko. Po dobro utrjeni vaji se bo pes ne glede na naš položaj in prostor v hiši ob povelju »sedi« usedel, pri čemer mu ne bomo pomagali z roko. Šele takrat lahko nadaljujemo s četrto fazo.

4. faza: TRENING POD MOTNJAMI

Temu, kar smo počeli do sedaj, dodamo motnje. Mednje sodijo menjava lokacije (travnik, gozd …), promet, druge živali ipd. Zelo pomembno je, da v tej fazi zamenjamo čim več okolij, saj se psi učijo v slikah. To pomeni, če se zna usesti v stanovanju na preprogi, ne pomeni, da se bo znal usesti na mokrem travniku. Pomembno je, da motnje dodajamo postopoma.

5. faza: UTRJEVANJE POD MOTNJAMI

Narediti moramo več tisoč ponovitev v okoljih z motnjami. Le na ta način bomo vajo zares utrdili.

6. faza: SELEKTIVNO NAGRAJEVANJE

Do te faze smo psa prav vsakič nagradili, ko je vajo pravilno izvedel –vaje ni nikoli izvajal brez nagrade. V šesti fazi pa nagrajevanje postane selektivno. To pomeni, da pes nagrado dobiva naključno: enkrat ja, spet drugič ne. Če smo predhodne faze izvedli pravilno, bo selektivno nagrajevanje psu še povečalo željo po sodelovanju,, saj nikoli ne bo vedel, kdaj bo nagrajen. Z vsakim sedenjem bo preizkušal, če je to tisti trenutek, ko dobi nagrado. Nagrajen naj bo zares naključno (ne na primer za vsako tretjo, saj se lahko vzorec hitro prepozna).

7. faza: OBČASNO NAGRAJEVANJE

V tej fazi bomo psa nagradili le občasno. To pomeni, da večinoma za izvedbo ne bo nagrajen, občasno pa nagrado prejme. Na tem mestu lahko nagrajujemo na različne načine – če smo do sedaj uporabljali hrano, lahko začnemo nagrajevati tudi z igro in drugimi zaposlitvami.


Učni proces pri psu zaključek:

Šele po zaključenih sedmih fazah lahko rečemo, da se je pes vajo zna.

V kolikor se nam zgodi, da se v določeni fazi pojavijo težave, se vrnemo eno korak nazaj. Verjetno smo nadaljevali prehitro in prejšnja faza ni bila izvedena pravilno in dosledno.

Vsekakor pa potrebujemo nek občutek za to, kdaj je faza zaključena. Osnovnih vaj in trikov se lastniki lahko lotijo sami, za učenje kompleksnejših vedenj (predvsem s področja vzgoje npr. učenje samokontrole) pa je bolje, da si poiščejo pomoč strokovnjaka za pasje vedenje. Ta bo na podlagi svojih dolgoletnih izkušenj ocenil, kdaj je pravi trenutek za dviganje kriterijev, nadaljevanje v naslednjo fazo oz. vračanje v prejšnjo, če je bila izvedena prehitro.

(Foto: Maja Rokavec)

Članek je bil objavljen v časopisu DNEVNIK Magazin pod rubriko Človek in pes (7. Oktober 2015)