Moja zasebna ter poklicna pot v pasjem svetu, se je začela šele pred nekaj leti. Iz otroštva žal nimam klasične zgodbe, v kateri bi me obdajalo veliko število psov. Kot otrok sem sicer zmeraj čutila veliko naklonjenost do vseh kosmatincev, ki sem jih lahko srečala na ulici ali v mestu. Obdajale so me predvsem mačke, ki so kraljevale pri babici, vseeno pa sem si pogosto želela, da bi k naši družini prišel pasji kosmatinec.

Kljub velikemu čutu do malih živali, me je strast do tujih jezikov v najstniških letih peljala v svet turizma. Po koncu študija, po različnih delih v turizmu, tako v Sloveniji kot v tujini sem šele, ko sva se s partnerjem odselila na svoje, spoznala svojo pravo strast. Veliko napak ter slabih odločitev kasneje, sem danes ponosna lastnica dveh Bostonskih ‘divjakov’, ki sta mi skozi napake mene in partnerja, dala ogromno življenjskih lekcij, me veliko naučila in mi predvsem odprla vrata do dragocenega znanja pasjega sveta. Pogosto pravim, da me nobena dolgoletna kariera v pasji kinologiji ne bi naučila (predvsem pa izučila) toliko, kot so me lastne zmote, čisto napačni pristopi k vzgoji ter ogromne posledice le-teh. Vsaka disciplina, ki jo pasji svet ponuja, me vedno znova navdušuje ter fascinira. V zadnjem letu je to predvsem Mantrailing. Bostonski Terier in iskanje pogrešanih oseb? To bi verjetno bil moj odziv nekaj let nazaj. Danes, ko vidim kako oba, Zoomy in Corni, v tej disciplini neverjetno uživata, vneto, zagnano ter učinkovito vklapljata svoje kratke smrčke in se ob delu sprostita ter predvsem dodobra utrudita, verjamem da vsak pes zmore ‘vse’ – pod pravim, korektnim vodstvom in s pravilno motivacijo seveda. Brez dvomov lahko trdim, da prav skozi Mantrailing, delamo največje napredke okrog težav z reaktivnostjo. Delo z nosom, Agility, poslušnost,.. z obema spoznavam različne aktivnosti. Vstavimo ter zadržimo se pri tisti, za katero sta pokazala največ entuziazma.

Ponosna, da sem lahko del tako krasne ekipe, ki jo sestavljajo ljudje, katerih znanje in neizmerna ljubezen do psov, omogoča pozitivne in predvsem učinkovite pristope k vzgoji. Vesela, da sem lastnica družinske trgovinice za male živali na Ptuju, ki mi omogoča da lahko lastnikom kosmatincev pomagam še na več načinov. Predvsem pa hvaležna za mojega velikega pasjega učitelja. Učitelja, ki me od kar ga imava uči, da ni čisto nič samo po sebi umevno, sploh pa ne bi smela biti vzgoja in nasploh sobivanje s psom. Z velikimi težavami z njegovo reaktivnostjo, ki so se na začetku zdele kot slepa ulica, ne glede na to kam smo zavili. Z vztrajnostjo, veliko mero potrpljenja med vsemi padci in vzponi ter z pozitivnim pristopom, korakamo s Cornijem v ‘normalno’, sproščeno pasje življenje. Upam, da skozi svojo zgodbo, tako ali drugače, navdihnem ter vzpodbudim lastnike (predvsem mali pasem) psov, k bolj aktivnemu ukvarjanju s pasjo vzgojo ter s pasjimi talenti.