V Sloveniji je registriranih več kot 251.000 psov. Imeti psa, pomeni imeti odgovornost. Pes ni le družinski član, temveč tudi del širše skupnosti, zato njegovo vedenje neposredno vpliva na počutje drugih ljudi, živali in prostor.
Bonton je skupek pravil spodobnega vedenja v družbi. Pasji bonton se nanaša na pse oziroma bolje rečeno, na njihove skrbnike. Predstavlja nabor različnih ravnanj, ki omogočajo varno in prijetno sobivanje vseh udeležencev. Tu ne govorimo samo o zakonih, temveč tudi o osnovni kulturi sobivanja. Z upoštevanjem nekaterih preprostih načel lahko poskrbimo, da bo sprehod prijeten tako za nas in našega psa, kot tudi za druge ljudi in živali, s katerimi si delimo prostor.
Pasji bonton št.1.: Uporabljajmo povodec
Psi morajo biti na javnih krajih na povodcih. K temu nas zavezuje Zakon o zaščiti živali (ZZZiv), ki v tretjem odstavku 11. člena določa, da mora skrbnik psa na javnem mestu zagotoviti fizično varstvo svojega psa tako, da ga ima na povodcu. Javni kraj je v Zakonu o varstvu javnega reda in miru opredeljen kot vsak prostor, ki je brezpogojno ali pod določenimi pogoji dostopen vsakomur. Izjemoma lahko psa vodimo brez povodca na krajih, kjer ni ali ni pričakovati večjega števila ljudi. Seveda pod pogojem, da ga imamo še vedno pod nadzorom. Z ustrezno vzgojo in šolanjem pa smo poskrbeli, da ni nevaren za okolico.
Uporaba povodca ni samo zakonska obveza, temveč predstavlja pomemben varnostni pripomoček. Predstavljamo si, da nepričakovano nekaj poči. Pes se ustraši in zbeži na cesto. Ali pa mimo priteče mačka in se pes zažene za njo. Povodec nam omogoča nadzor tudi v nepredvidljivih situacijah. Žal poznam preveč žalostnih zgodb, ki so se končale tragično, pod avtomobilskimi kolesi.
Ne glede na to, kako dobro vzgojenega psa imamo, naj bo v urbanem okolju vedno pripet. Namesto kratkega povodca lahko uporabljamo tudi flexi ali sledni povodec, ki psu omogoča več gibanja. S povodcem zaščitimo svojega psa pred različnimi nevarnostmi. Hkrati pa zagotovimo občutek varnosti tudi drugim mimoidočim.
Pasji bonton št. 2.: Pobirajmo pasje iztrebke
Ena najosnovnejših, pa žal še vedno prepogosto prekršenih pravil je (ne)pobiranje pasjih iztrebkov. Pasji iztrebki predstavljajo higiensko tveganje in obremenjujejo okolje. So eden najpogostejših vzrokov za slabo voljo ter negativni odnos do skrbnikov psov. Verjetno ga ni človeka, ki bi vriskal od veselja, ko stopi na pasjo bombico. In ne, pasji iztrebki niso naravno gnojilo, saj vsebujejo bakterije, parazite in viruse, ki so lahko nevarni za naše zdravje.
Vrečke so torej obvezni del pasje opreme. Ne glede na to ali smo v urbanem okolju, na travniku ali pašniku, pobirajmo pasje iztrebke. Vrečko pa nato odvrzimo med mešane odpadke ali v posebne pasje koše.
Pozorni bodimo tudi na markiranje. Čeprav zakonsko to ni omejeno, lulanje po tujih avtomobilih, fasadah, klopcah ali cvetličnih lončkih težko doprinese k dobremu odnosu.
Pasji bonton št. 3.: Spoštujmo osebni prostor drugih.
»Saj ne bo nič naredil!«.
»Samo igral bi se.«
»Moj je čist prijazen.«
»Želi vas samo pozdravit.«
To je le nekaj stavkov, s katerimi se skrbniki psov, pa tudi tisti brez njih, (pre)pogosto srečujemo na sprehodih. Za nas je lahko pes najbolj luštno bitje na tem svetu, za nekoga drugega pa je prava nočna mora.
Ne dovolimo našemu psu, da teče proti neznancem in brez nadzora pozdravlja mimoidoče. Četudi je »čisto prijazen«. Pes lahko v evforiji ponesreči podere otroka. Poslini lepo obleko. Ali skoči na človeka in pusti odtise svojih tačk. Poleg tega so ljudje, ki psov ne marajo. Ali se jih celo bojijo. In prav je, da to spoštujemo. Predstavljajmo si, da imamo arahnofobijo. Nekdo nas zapre v majhen prostor, poln pajkov. Zraven pa vpije: »saj vam nič ne bojo.« Četudi je res, nam to v tistem trenutku panike ne pomaga prav dosti.
Podobno velja tudi pri srečevanju drugih psov. Marsikaterega skrbnika v hudo stisko spravljajo psi, ki brez nadzora pridejo »samo pozdravit«. Četudi je naš štirinožec pravi veseljak, to še ne pomeni, da so vsi psi enaki. Nekateri psi ne marajo pasje družbe. Ali pa samo potrebujejo svoj osebni prostor. So psi, ki se drugih psov bojijo. Lahko so slabo socializirani. Lahko so imeli slabo izkušnjo. Lahko so še v procesu vzgoje. Lahko gre za posvojenega psa s travmatično zgodovino. Pes je lahko bolan, se slabo počuti, ga kaj boli ali okreva po operaciji. Ali pa je zgolj star in mu skakanje mladička ali divja energija pasjega pubertetnika ni ravno po godu. Razlogov je torej veliko. In naš pes, ki se vsiljivo pride »malo poigrat«, ne pripomore k dobri izkušnji. Prej obratno. Nesigurnim psom lahko povzroči še dodatno paniko in povečuje reaktivnost, skrbnikom pa pokvari učni proces.
Ko torej naslednjič srečamo tujega psa ali človeka, najprej preverimo ali si stika sploh želijo. In besede ne, ne jemljimo preveč osebno.
Psi z rumeno pentljo sporočajo, da potrebujejo mir in prostor. Gre za lažjo komunikacijo med skrbniki psov v urbanem okolju. Namen uporabe pentlje je zagotoviti varnost in dobro počutje tako psa, ki pentljo nosi, kot tudi drugih ljudi in živali v okolici.
Pasji bonton št. 4.: Upoštevajmo pravila
Slovenija postaja do psov vse bolj prijazna država. Vedno več je restavracij, hotelov, muzejev in drugih krajev, kamor je vstop psom dovoljen. Prostora za izboljšave je še veliko. Vendar se stvari premikajo v pravo smer. Pred leti je v sodelovanju z Alfakanom, svoja vrata psom odprla tudi Pošta Slovenije.
Naša naloga je, da poskrbimo, da se pes v takšnih okoljih obnaša mirno. V lokalu mu ne pustimo, da se sprehaja med mizami, hodi do drugih psov, skače po ljudeh ali prosjači za hrano. V hotelih in apartmajih naj ne uničuje predmetov ali lula kjerkoli se mu zahoče. Na pasjih plažah naj ne hodi po tujih brisačah in nadleguje drugih psov, ki mirno počivajo. Ne glede na to, kje smo, ne dovolimo, da pes z laježem moti druge obiskovalce. Poskrbimo tudi za ustrezno čistočo.
Če pes ni navajen gneče, se takih krajev raje izogibajmo. Vsaj dokler ga s treningom ne navadimo na takšne situacije. Bolj, kot bodo vzgojni psi in lepše, kot se bodo obnašali, na več krajih bodo dobrodošli.
Hkrati spoštujmo znake za prepovedi. So parki, plaže, otroška igrišča in prostori, kamor psi nimajo vstopa. Jeziti in prerekati se, ali je prepoved smiselna ali ne, ni na mestu. Upoštevajmo prepovedi in raje poiščimo mesta, kjer so psi dobrodošli.
Pasji bonton št. 5.: Tudi v naravi smo le gostje
Med sprehajanjem v naravi se držimo označenih poteh. Ne hodimo po visoki travi, saj je poteptano travo težko pokositi. Ne pustimo psom, da kopljejo luknje, hodijo po njivah in uničujejo pridelke. V gozdu ne dovolimo preganjanja drugih živali. Še posebej pozorni moramo biti v času mladičev. In pozimi, ko živali varčujejo z energijo. Enako velja tudi v hribih in na visokogorskih pašnikih. Lov za gamsom se lahko konča tudi tragično, če psu med tekom spodrsne na skalnatem pobočju.
Tudi nenadzorovan tek po gozdu skriva mnoge pesti. Od življenjsko ogrožajočega stika z močeradom in sprevodnim prelcem, do kač, os, divjih svinj in navsezadnje medvedov. Če je naš pes strasten lovec, ki se rad oddaljuje od nas in nima zanesljivega odpoklica, povodec uporabljajmo tudi v naravnem okolju.
Pasji bonton št. 6.: Poskrbimo za primerno vzgojo in socializacijo
Socializiran pes je sproščen, miren in stabilen v okolju, kjer biva. To pomeni, da ga ni strah drugih ljudi, psov, prometa, hrupa in različnih situacij. Nanje se ne odziva z begom ali agresijo. Za varno vključevanje psa v okolje, je ustrezna socializacija nujna. Psa izpostavljamo različnim motnjam postopoma in poskrbimo za pozitivne izkušnje. Tako se bo tudi v bodoče ob novostih odzval mirno in ostajal nevtralen na različne dražljaje iz okolice.
Pri delu s psom uporabljamo pozitivno motivacijo. Velik poudarek namenimo dvigovanju samozavesti psa in medsebojnemu zaupanju. Slednje je ključ, da nam bo pes zaupal tudi v bolj stresnih situacijah. Čeprav šolanje ni na prvem mestu, je dobro, da pes pozna nekaj osnovnih vaj. Med njimi so hoja na popuščenem povodcu, odpoklic, mirno čakanje in pusti.
Pasji bonton št. 7.: Komunikacija je ključ do preprečevanja konfliktov
Veliko konfliktov med psi izvira iz napačne interpretacije ali neupoštevanja pasje komunikacije. Kot dober skrbnik psa se moramo naučiti brati pasjo telesno govorico in prepoznavati miritvene signale. Tako lahko pravočasno opazimo znake napetosti in psa odmakne iz stresne situacije. Ali obratno. Ne paničarimo ob vsakem spuščenem psu, ki se nam približuje. Psi se učijo s posnemanjem in se odzivajo na našo energijo. Naše reakcije vplivajo tudi na reakcije našega psa.
Prav tako je zelo pomembna komunikacija med skrbniki psov. Prijazna beseda reši marsikaj. Prošnje, opozorila in jasni dogovori lahko preprečijo številne nesporazume. Če nas moti, da se drugi pes prehitro približuje, je povsem v redu reči: »Lahko prosim počakate.« Ali pa: »Prosim pokličete psa, moj se z drugimi psi ne razume najbolje«. In prav je, da se na drugi strani na to ustrezno odzovemo in reagiramo. Pokličemo psa. Ga pripnemo. Počakamo. Ali se odmaknemo, če opazimo, da je nekomu težko. Pri tem pa, lepo prosim, vzdržimo se žaljivih komentarjev. In ne dajajmo »dobronamernih« nasvetov o vzgoji, če nas za to niso prosili.
Pasji bonton št. 8.: Bonton se začne pri osnovah
Pasji bonton se začne pri zdravju in počutju živali. Pes naj bo primerno negovan, cepljen in zaščiten proti paraziti, saj tako zmanjšamo tveganje za prenos bolezni. Poskrbimo za primerno telesno aktivnost, glede na pasmo, starost in kondicijo. Psu pripravimo različne vohalni igrice, usmerimo ga v iskanje, učimo ga novih vaj. Mentalna stimulacija je še pomembnejša od fizične. Ne pozabimo tudi, da ima pes dovolj počitka, ustrezno prehrano in hidracijo. Zdrav in zadovoljen pes je bolj prilagodljiv, manj odziven na stres in posledično varnejši v družbi.
Za konec
Pasji bonton ni le skupek pravil, ampak odnos. Omogoča varno, spoštljivo in harmonično sobivanje med ljudmi, psi in naravnim okoljem. S predvidevanjem situacij lahko preprečimo marsikatero nevšečnost. S premišljenim ravnanjem, upoštevanjem zakonodaje in poznavanjem pasjega vedenja, pa skrbniki pomembno prispevamo k bolj prijaznemu in strpnemu okolju. Okolju, v katerem se dobro počutimo vsi. Tako dvonožni kot štirinožni člani skupnosti.