V intervjuju sem gostila znanega slovenskega pasjega inštruktorja Jureta Pribičeviča, ki ga mnogi poznajo iz oddaje Pozor priden pes.  Razkril mi je nekaj svojih pogledov na pasjo vzgojo.

Ste že v otroštvu imeli psa in je tako hobi prerasel v poklic?

Ne, kot otrok nisem imel psa, vendar sem si ga vedno želel. Z družino smo živeli v manjšem stanovanju, v bloku, tako da zanj nikoli nismo imeli možnosti.

Kje ste pridobili  vaše znanje o vzgoji psov?

Največ znanja sem pridobil kot vodnik reševalnega psa. Ko sem kupil svojega prvega psa, sem bil še študent in sem vedel, da bi z njim rad nekaj počel. Začel sem malo raziskovati, kaj se z zlatim prinašalcem da početi. Ugotovil sem, da je ena izmed možnosti reševanje. Tako sem bil v reševalnem klubu Kranj mislim da 10 let. Ko sem svojega psa učil in z njim dosegal rezultate, se je pokazalo, da to znanje potrebuje še kdo. Sploh če ima kakšne težave pri vzgoji svojega psa. Potem smo začeli na našem klubskem poligonu ljudem pomagati, organizirali smo tečaje, ki so zelo hitro prerasli okvirje in smo bili prisiljeni zadevo razširiti.

Največ znanja sem tako pridobil od tam, od klubskih kolegov, pa na tekmovanjih, katerih sem se udeleževal, in na različnih seminarjih po Evropi. Že takrat smo uporabljali internet, tako da znanja dandanes ni težko pridobiti, večja težava nastane pri filtriranju tega znanja. Spomnim se, da smo naročali DVD-je, razne programe preko interneta, gledali ljudi, ki smo jih cenili, in si na ta način širili obzorja.

Kaj najbolj cenite pri svojem delu?

Pri svojem delu cenim več stvari, skozi leta se seveda tudi to spreminja. Glavna stvar, zaradi katere sem začel, je bilo predvsem to, da lahko s svojim znanjem pomagam ljudem. Kar vem in kar znam, se mi je najprej zdelo, da znajo vsi, ampak potem vidiš, da ljudje nimajo pojma o psih, tako kot jaz na začetku. Všeč mi je tudi, da si lahko sam sestavljam svoj urnik, da nisem vezan na nekega delodajalca, da si lahko sam izbiram, koliko bom delal. Lahko sem sam svoj gospodar. Ti dve stvari se mi zdita najpomembnejši in sta glavni, zaradi katerih sem se odločil za nadaljevanje poklica v tej smeri.  

Skupaj z Davidom Pogačnikom sta posnela kar nekaj epizod oddaje Pozor, priden pes. Na podlagi česa ste izbirali primere?

Prvi kriterij, po katerem smo izbirali primere, je bila oddaja prijave. Če nekdo ni sposoben napisati dobre prijave, potem smo vedeli da ni resen. Nato smo s producentom gledali na geografsko raznolikost, se pravi, da niso bili vsi primeri skoncentrirani na Ljubljano ali Maribor. Tako smo pokrili celotno Slovenijo in izbirali primere, ki so med seboj raznoliki in se ne ponavljajo.

Velikokrat lahko zasledimo, da je slabo vedenje psa krivda lastnikov. Zakaj?

Neprimerno vedenje psa je posledica več faktorjev, eden glavnih je zagotovo lastnik, saj s psom preživi 24 ur na dan. Psi imajo več časa od nas in nas s svojim vedenjem preberejo. Ljudje nezavedno živijo v svojih vzorcih, ti vzorci pa nezavedno vplivajo na življenje psa. Tako ne bi rekel, da je to edini faktor, vendar je eden izmed pomembnejših in tistih, na katere lahko vplivamo. Eden izmed drugih faktorjev je tudi genetika psa, na kar mi ne moremo vplivati. Če imaš doma nemškega ovčarja z določeno genetiko, potem ne moreš pričakovati, da se bo obnašal enako kot labradorec z drugačno genetiko. Pasma, genetika, vreme, to so dejavniki, na katere ne moremo vplivati. Tako se zdi, da je človek glavni faktor. Na njega lahko največ vplivamo, zato se z njim največ ukvarjamo. Tako pri prevzgoji vedno začnemo pri tem, kaj ljudje delajo in kako razmišljajo.

Zakaj je vzgoja psa s pozitivno motivacijo najboljša? Kako poteka učni proces s pozitivno motivacijo?

Že leta nazaj, ko sem bil še v športni kinologiji, ko smo se na tekmovanjih borili za čim boljše rezultate, smo pri vzgoji psa poskušali več stvari. Začeli smo s starimi metodami, kot so zatezne ovratnice in siljenje v delo. Ugotovili smo, da v svetovnem merilu nismo konkurenčni. Tako si vzgoje s pozitivno motivacijo nismo izbrali, ker bi se nam psi smilili ali ker bi bilo to moderno. Ampak predvsem zato, ker smo tako najhitreje prišli do rezultatov. Ta proces smo nato prenesli na delo z našimi strankami.

Delo s pozitivno motivacijo temelji na tem, da nagrajujemo želeno vedenje in s preventivo omejujemo neželeno vedenje. Dokazano je, da funkcionira boljše, to sploh ni vprašanje. Na primer, tudi če bi vas v šoli tepli, bi bili rezultati slabši. Če ne drugega, bi se vi tako bali delati napake, da si nihče ne bi več upal hoditi v šolo. Prišlo bi do upora, slabe volje, jeze, čustvenih travm. Zelo podobno je pri psih, radi se učijo, vendar le če so uspešni in nimajo slabih posledic, če naredijo kaj narobe.

Na kakšen način ozaveščate ljudi o uporabi pozitivne motivacije?

Največ preko socialnih omrežij. Na Facebooku imamo približno 23 000 sledilcev. Prisotni smo na Instagramu. Za naš blog objavljamo članke že 5, 6 let. Pišemo tudi za blog Triglav, Dnevnik in Večer. Na tak način se trudimo preko svojih socialnih omrežij in  medijev obveščati ljudi ne samo o pozitivni motivaciji. Ampak tudi o drugih stvareh. Je pa res, da smo ponosni, da smo glede pozitivne motivacije v zadnjih letih v Sloveniji dosegli  velik premik. Prešli smo iz starega sistema v to, da večina stroke, kinoloških društev, uporablja pozitivno motivacijo in imamo za to veliko zaslug.

Kaj menite, da je najpogostejša napaka, ki jo ljudje naredimo pri vzgoji psov?

Najpogosteje ljudje neprimerno razvajajo pse, saj je lažje podkupovati psa pri mizi kot pa z njim iti na sprehod. Ljudje vedno izbiramo tisto, kar se nam zdi lažje, ne tisto, kar je boljše za psa. Druga pogosta napaka je, da se ljudje premalo informirajo, ko kupijo psa, in tako naredijo veliko napak, ki jih morajo nato popravljati praktično vse življenje.

Kako se lotite odprave neželenega vedenja?

Najprej je treba neželeno vedenje prepoznati. Če ima nekdo psa, ki se zaganja v tuje pse in tega ne zazna kot težavo, potem tega ne more odpraviti. Drugi korak je posvet s strokovnjakom, pa ne s svojim stricem, ki pozna nekoga, ki na policiji šola psa, ampak s strokovnjakom, ki ima za sabo neko kilometrino in zna pokazati rezultate. Kot tretje je pomembno, da vemo, da je to proces in ne dogodek, in se vanj spustimo z dolgotrajno vizijo. Se pravi, da bo vzgoja psa trajala nekaj časa in da si ta čas tudi vzamemo ter naredimo vse stvari, ki nam jih strokovnjaki svetujejo.

Kdaj lahko rečemo, da je nek pes vzgojen?

Takrat, ko lastnik in okolica s psom nimata težav. Vsak ima neka svoja merila in svoj način razmišljanja. Za nekatere je vzgojen pes tak, ki še vedno skače v druge pse in se njim to ne zdi nič takega, ker z njim ne hodijo na sprehod. Za nekoga drugega pa pes ni vzgojen, čeprav je opravil že ne vem koliko tečajev in se v urbanem okolju odlično obnaša, pa imajo lastniki še vedno neko malenkost, ki jo želijo izboljšati. To je povsem subjektivno in od vsakega lastnika je odvisno, kaj si želi.

Kateri uspehi vam pomenijo največ?

V delu mi je najbolj pomembno, da so ljudje zadovoljni in lahko brezskrbno živijo s svojim psom. Če lahko dosežemo, da razumejo, kaj pes razmišlja in kako se uči, potem začnejo z njim pravilno živeti, ga lahko vzamejo s seboj na dopust in ni nobenega problema. Ni se jim treba skrivati po grmovjih, ko so na plaži ali ko hodijo z njim na sprehod. Prav tako lahko uživajo z njim tistih 11, 12, 15 let, to je velik uspeh. Kar se pa tiče tekmovanj, jaz se s športno kinologijo ne ukvarjam več in čeprav sem imel kar nekaj uspehov, mi v tem trenutku ne pomenijo več toliko. Uspehi so del tega, kar sem počel, nanje sem ponosen, da bi to opeval za leta nazaj, pa ne, raje gledam naprej.

Ema Kofol