Na jutranjem sprehodu opazimo, da se pes vede neobičajno. Hodi počasneje, okolica ga manj zanima, ves čas pogleduje proti nam. Ok, nekaj ni v redu.

Kaj naredite?

Pokličete prijatelja, veterinarja, morda vzreditelja? Iščete nasvete po spletu ali v skupinah na družabnih omrežjih? Morda za nasvet prosite inštruktorico v »pasji šoli«? Ali ste eni tistih, ki stanje ignorirate – saj bo morda minilo?

Verjetno je odvisno od konkretne situacije. Pa tudi od našega značaja in izkušenj. Pogosto se zatečemo h kombinaciji prej naštetih odzivov.

Sam vedno pokličem veterinarja oziroma v mojem primeru – veterinarko. Če je le možno, vsakič isto, saj psa pozna. Pozna tudi mene. Tako lažje oceni, ali lahko svetuje po telefonu, ali pa priporoči pregled v ambulanti. 

V tem prispevku pišem o tistem »osebnem«, »družinskem« veterinarju, h kateremu se najprej zatečemo.

Kako torej vemo, kateri je dober?

Če boste brskali po spletu, boste hitro ugotovili, da je dobrih veterinarjev veliko – in da nihče izmed njih ni vsemogočen. Zanimivo, ne 😉 

Opazili boste, da so organizirani na različne načine. Ambulante, centri, klinike, ipd. Od tega je praviloma odvisno, kako kompleksne oskrbe so zmožni. Koliko specialistov, podpornega osebja in naprav imajo neposredno na voljo.

Meni pri veterinarju zaupanje vlivajo določene lastnosti. Med njimi so tudi naslednje.

  1. Vzame si čas in mu je mar za dobro počutje psa. S številom pacientov ne pretirava, zato lahko k večini pristopi mirno in preudarno. Enako velja za podporno osebje.
  2. Svojo odločitev razumljivo razloži in jo je vedno pripravljen podvreči drugemu strokovnemu mnenju. Razume, da želimo slišati še drugo mnenje. Sploh, ko gre za zahtevnejše posege ali težje odločitve.
  3. Pozna svoje meje in jih premika. Nihče ne ve vsega in prej ali slej bo tak veterinar rekel, da nečesa ne ve. Ali da to ni področje, ki bi ga obvladal. Se nenehno izobražuje, komunicira s kolegi in uvaja nove prakse in tehnologije.
  4. Pozna razmere v stroki. Pozna druge veterinarje oziroma specialiste, zna k njim napotiti ter to razumljivo zagovarjati.

Vam so morda pomembne druge lastnosti veterinarske oskrbe. 

Priporočam, da se o njih prepričate takrat, ko jih ne potrebujete. Veterinarja obiščite najprej sami in se šele nato dogovorite za spoznavni obisk s psom. Tak pristop ima številne koristi. Predvsem pa nihče ni pod pritiskom. Ne vi, ne pes in ne veterinar. Zato bo izkušnja dobra, to pa je odlična naložba za prihodnost!