LOČITVENA TESNOBA PRI PSIH

Ločitvena tesnoba pri psih je problem, s katerim se sooča vedno več psov in njihovih vodnikov. Je zelo kompleksna zadeva, večinoma je za njeno odpravljanje potrebnega veliko časa in potrpljenja.

Ločitveno tesnobo pri psih lahko razdelimo na dve obliki, in sicer na izolacijsko stisko in na bolj resno obliko, ki jo imenujemo ločitvena tesnoba.

Kako lahko ti dve različni obliki prepoznate?

Ločitvena tesnoba pri psih je bolj resna oblika.

Prepoznate jo lahko tako, da pes preide v panično stanje, postane ga zelo strah, je v slabem čustvenem stanju ko ga nekdo pusti samega. Začne se slinit, zelo se vznemiri, težko diha, velikokrat začne z destrukcijo stanovanja in je lahko tako nevaren zase in za okolico, ko nikogar ni doma. Velikokrat izvira oz. jo lahko enačimo z obsesivno navezanostjo na lastnika. Pri takih psih varstvo največkrat ne pomaga. Ločitvena tesnoba je bolezensko stanje, ki dolgoročno psu škodi. Pes pade “panično čustveno stanje”, ko ga lastniki »zapustijo«, torej ko gredo od doma. Ločitvena tesnoba definitivno slabo vpliva na zdravje psa.

Izolacijska stiska

Je podobna ločitveni tesnobi, vendar v blažji obliki. Največkrat izhaja iz »razvajenosti«, torej iz pomanjkanja vzgoje in gre za lažjo obliko panike. Pes se sicer vznemiri, ampak to vznemirjenje nato relativno hitro premaga. V tem primeru pomaga varstvo v času vaše odsotnosti. Torej če se vaš pes vznemiri prvih 10 minut ko greste (priporočam snemanje) in se potem relativno hitro umiri (recimo nekje v 15 minutah), nato je npr. par ur miren in nato spet laja ko pridete domov, najverjetneje ne gre za pravo ločitveno tesnobo ampak bolj za izolacijsko stisko. Velikokrat se pojavi ker pes še ni dovolj navajen na svojo omejitev (npr. ga še niste dovolj dobro navadili na boks in ste šli od doma za predolgo časa).

VZROKI ZA RAZVOJ LOČITVENE TESNOBE PRI PSIH

Vzroki so zelo različni in v veliki meri nepojasnjeni, navadno pa so splet nekih okoliščin. Iz prakse lahko povem, da ločitveno tesnobo največkrat razvijejo psi iz zavetišč ter psi, ki so doživeli velike spremembe (npr. selitev, ločitev partnerjev, menjava okolja). Ločitveno tesnobo pri psih je lahko povzročila travma v zgodnjem obdobju psa, lahko je genetska predispozicija ali pomanjkanje vzgoje. Slaba vzgoja igra velik delež in lahko zelo poslabša ali pospeši razvoj oz. potek ločitvene tesnobe. Je pa hkrati to faktor na katerega imamo najmočnejši vpliv.

Kako se ločitvene tesnobe pri psih lotimo mi in zakaj smo relativno uspešni?

Približno 50% ločitvenih tesnob pri psih je rešljivih – to pomeni, da se stanje toliko izboljša, da ljudje nimajo več težav. V drugih 50% lahko omilimo stanje, ne moremo pa govoriti o trajnih izboljšavah. Resnih sprememb pa ni mogoče narediti v kratkem času.

Pri reševanju resne ločitvene tesnobe pri psih gremo čez naslednje faze:

    1. Pridobivanje podatkov: Pogovor z lastnikom vodimo v smeri, da pridobimo čim več potrebnih podatkov glede življenja psa. To stanje nato analiziramo.
    2. Načrtovanje treninga: Pridobljene podatke pretvorimo v naš sistem.
    3. Trening s psom: Pred začetkom treninga je potrebno narediti resno analizo stanja. Pridobiti je potrebno podatke, načrtovati trening ter lastnika ustrezno izobraziti. Šele nato lahko sledi trening. Sam trening vedno strukturiramo po naši Alfakan formuli.
    4. Zaposlitve za psa: Če pes ne bo zaposlen bo čedalje bolj nervozen. Tako je še večja možnost, da bo še naprej razvijal ločitveno tesnobo.
    5. Če ugotovimo, da s treningom ne napredujemo kljub temu, da smo ga nekajkrat že prilagodili, je potrebno nekatere pse zdraviti tudi z zdravili (npr. z Bachovimi kapljicami). To zdravljenje izvajamo le zelo omejen čas, da sploh pridobimo stanje psa, da mu lahko začnemo pomagati.

Vsakemu psu se je potrebno prilagoditi. V moji praksi sem imel različne primere: od takšnih, ki so odlično napredovali do takšnih, ki žal niso napredovali skoraj nič ter vse vmes. Ločitvena tesnoba pri psih se zelo razlikuje od primera do primera, definitivno pa je njeno odpravljanje proces, ki traja.

KAKO LAHKO PREPREČITE RAZVOJ LOČITVENE TESNOBE?

1. Dovolj zgodnje navajanje psa na samostojno življenje

Ljudje velikokrat naredijo napako in ko pripeljejo mladička domov, preživijo preveč časa z njim, tudi ponoči ga imajo zraven v postelji (velikokrat to tudi svetujejo vzreditelji), si vzamejo dopust,… To je vse super, pazite le, da pravočasno ta čas postopoma skrajšujete. Psu uredite mesto nekje, kjer ne bo čisto zraven vas in ga postopno začnite navajati na to, da bo iz tedna v teden čedalje dlje časa sam. Lastniki velikokrat tega ne počnejo in ne delajo dovolj na samostojnosti. Delo na samostojnosti je ena izmed prvih stvari, ki bi jih morali začeti delati z mladičkom, čim se dovolj naveže na vodnika in spozna svoje okolje.

2. Omejitev v stanovanju

Pes mora imeti v stanovanju svoje mesto oz. omejitev. V nasprotnem primeru bo ves čas nervozen, začel vam bo slediti po stanovanju in izsiljevati za pozornost. Navadite ga torej na omejitev, vendar bodite pozorni, da ne omejite psa le ko greste, temveč tudi ko ste doma. Pes se mora v omejitvi dobro počutiti ter biti pomirjen s tem, da se z njim ne ukvarjate cel čas ko ste doma. Ko ste npr. za računalnikom, vam odsvetujem, da je vaš mlad pes z vami. Bolje je, da na začetku ni z vami, saj v nasprotnem primeru pride do težav, saj pes misli, da mora biti ves čas v centru pozornosti in takrat ko ni (npr. ko vi greste), nastane velika težava. Na začetku je bolj pomembno, kako živite s psom, ko STE doma. Šele nato pridejo počasna navajanja na vašo odsotnost. Torej doma uredite omejitev in ne imejte psa ves čas z vami ker se vam smili. Poskrbite za to, da ko ste doma, pes nima problemov s tem, da se z njim ne ukvarjate ves čas.

3. Samozaposlitev

Ko boste psa začeli puščati samega ali ko boste npr. doma za računalnikom, dajte psu nekaj, s čimer se bo lahko samozaposlil (npr. nekaj za glodat – bikovke). Ni potrebno, da naokoli leži ogromno igrač, pes pa ne ve kaj bi z njimi. Z glodanjem si bo krajšal čas, ko se z njim ne boste aktivno ukvarjali. Glodanje ga bo tudi umirilo, saj bo tako lahko tudi sprostil svojo napetost.

4. Vaš prihod domov naj bo čim bolj nevtralen,  odhod pa nekaj pozitivnega

Ljudje navadno delamo ravno obratno. Ko gremo, se ne zgodi nič pozitivnega in zaradi tega lahko pride tudi do stiske. Ko pridemo domov pa psa izdatno pozdravljamo. Tako se pes postopoma uči, da ko greste se zgodi nekaj slabega, ko pridete pa nekaj pozitivnega. Zato bo cel čas komaj čakal, da pridete domov. Raje naredite tako: ko greste, naj pes nekaj dobi (najboljše je nekaj za glodat, lahko tudi najljubšo igračko, vendar pazite, da se z njo ne more poškodovat: npr. jo pogoltnit,…). Ko pridete, ga nekaj časa ignorirajte (ne glejte ga, ne dotikajte se ga, ne ogovarjate ga,…). Ko se odločite, pa greste umirjeno do njega in ga npr. odpeljete na sprehod.

5. Psihofizične zaposlitve – ločitvena tesnoba

Sprehod naj ne bo sam sebi namen, temveč naj pes uporablja tudi svoje možgane. Če bo pes delal za hrano (če se bo učil novih stvari, če bo razmišljal, iskal, torej če bo aktiven na sprehodih), bo večja verjetnost, da bo počival, ko boste prišli domov. Ampak če boste psa na sprehodu kvalitetno utrudili, bo lažje počival. V primeru da psa postopno puščate samega čedalje dlje časa in greste zjutraj z njim samo na zelo kratek sprehod in se nato čudite, zakaj ni 5 ur zdržal, je odgovor da verjetno zaradi tega, ker se ni dovolj utrudil. Ostalo mu je veliko energije, ki v psu povzroča frustracije in se lahko stopnjuje v destruktivna stanja, torej tudi ločitveno tesnobo. Sprehod naj bo torej aktiven (primer delovnega sprehoda najdete na naši e-akademiji).

6. Če lahko imate psa v službi, ga imejte občasno in ne vedno

Pes mora biti kdaj tudi sam doma. Zanj sigurno ni v redu, da je vedno z vami v službi, čeprav se vam lahko zdi še tako priročno. Pes se mora tudi navadit biti vedno več sam doma. Ko pa se bo tega enkrat navadil, ga lahko po želji jemljete s sabo v službo. Na začetku ga torej ne jemljite vedno v službo, da se navadi biti sam doma, saj lahko pride do situacije, ko ga ne boste mogli vzeti. Če se bo to zgodilo po npr. enem letu vsakodnevnega jemanja v službo, lahko pride do velikih težav, saj ne bo navajen biti sam doma.

7. Uskladitev družine

V družini se dogovorite za neka pravila, o katerih sem že prej govoril in jih nato vsi upoštevajte. Pomembno je, da delate vsi družinski člani enako. Če se ne boste mogli dogovoriti, lahko pokličete strokovnjake, ki vas bodo združili, vam svetovali ter razdelili naloge. V nasprotnem primeru je velika možnost, da bodo stvari šle iz nadzora, pes bo zmeden in ne boste uspešni pri vzgoji. Če vas je v družini več in se ne boste pogovorili o skupnih pravilih, lahko pričakujete slabe rezultate. Bolje kot da se kregate je, da vsak prevzame neke naloge, za katere ste se dogovorili.

8. Vodite dnevnik napredka

Vsak dan si v družinskem krogu vzemite par minut časa in napišete dnevnik plusov in minusov v obnašanju vašega psa. Tako se boste kot družina še bolj povezali ter si izmenjali mnenja (npr. kar je minus za vas je mogoče plus za nekoga drugega).

Če niste sigurni, kako se pes odziva, ko začnete trenirati vaše odhode od doma, lahko nastavite kamero.

Danes je takšna oprema zelo dostopna. Tako lahko še bolj podrobno analiziramo morebitne težave, vi pa boste tudi bolj pomirjeni, saj boste vedeli, kaj se s psom dogaja.

9. Na začetku ne pretiravajte z vašo odsotnostjo

Na začetku ne puščajte mladička prehitro predolgo samega (npr. 10 in več ur samega), tudi če gre vse po načrtu in je videti, da pes z vašo odsotnostjo nima težav. Podaljševanje mora biti postopno, saj lahko v nasprotnem primeru hitro pride do zrušitve dotedanjega treninga. Tudi če mislite, da bo lahko npr. mladiček počakal 6 ur sam, začnite npr. s 3 urami. Če boste videli, da je bilo vse v redu (lahko vprašate sosede, nastavite kamero), naj se vam nikamor ne mudi. Vzemite si raje malo več časa in ne preskakujte korakov, saj se lahko kasneje več mesecev ukvarjate s problemom ločitvene tesnobe ker ste pri mladičku pretiravali z dolžino vašega odhoda in je doživel veliko stisko.

10. Pogovorite se s sosedi

Če ima vaš pes kakšno težavo oz. imate mladička, ki bo sigurno tudi cvilil ali lajal, vzemite buteljko, stopite do soseda ter se z njim odkrito pogovorite. Razložite mu, da imate mladega psa s katerim trenirate in se opravičite, če je kdaj glasen in jih vprašajte, kako je, ko vas ni doma. Tako je boljše kot če se kregate. Ne predpostavljate, da ljudje kar vedo s čim se ukvarjate. Pogovorite se z njimi, tako vas bodo lahko lažje razumeli in bodo vedeli, da odpravljate težave.

11. V primeru resnih težav se obrnite na strokovnjaka

Če sumite, da ko greste od doma pes doživlja resno stisko ali da imate npr. razsuto stanovanje ko pridete domov, potem svetujem, da za pomoč poiščete strokovnjaka in se sami ne zapletate v rešitev tako resnega problema. Na ta način vas bo nekdo strokovno vodil in analiziral vaš problem.

Za večino psov bo ravnanje po teh napotkih dovolj, da preprečite razvoj ločitvene tesnobe. Za pse, ki že imajo večje probleme verjetno to ne bo zadostovalo, ampak se boste morali po pomoč obrniti na strokovnjaka. Prav tako se obrnite na strokovnjaka, če niste sigurni s čim se soočate – ali gre za ločitveno tesnobo ali izolacijsko stisko. Strokovnjak se bo z vami pogovoril, analiziral problem ter skupaj z vami zastavil cilje.

Foto: Špela Jagodic in www.aspca.org