Pes ne uboga. Kaj naj naredim? Prepričana sem, da smo se vsi kdaj znašli v situaciji, ko nas pes ni ubogal. Zdelo se nam je, da to dela namerno, da zna, a noče. Da nas zafrkava, da nas dominira. Ali pa se nam celo maščuje, ker smo ga npr. zjutraj pustili samega doma. Občutki, ki jih doživljamo, niso prijetni. Jeza, razočaranje, frustracija, žalost, obup. Lahko celo nelagodje ali sram, če nas pri tem opazujejo drugi.

Kako reagiramo, ko pes ne uboga?

Ob poplavi vseh negativnih čustev, reagiramo. Eni zamahnemo z roko in si rečemo, »ah saj je v redu«. Drugi vztrajamo in si pomagamo z različnimi metodami. Ponavljamo povelja. Podkupujemo s hrano, ki jo začnemo vleči iz žepa. Grozimo, kaj se bo zgodilo, če nas ne bo ubogal. Nekateri gremo v večje skrajnosti in se lotimo korekcij. Vpijemo na psa, ga vlečemo, cukamo ali davimo za ovratnico. Ga fizično potiskamo v ustrezno pozicijo. Ali še kaj hujšega.

Za vse naše reakcije so kriva čustva. Čustvo je nagonski odziv na določeno situacijo. To pomeni, da naša vedenja poganjajo oz. sprožajo čustva. In pri psih ni čisto nič drugače.

Je pomembno vedenje ali čustvo?

Ljudje se vse preveč ukvarjamo z vedenji. Kar je razumljivo. To je tisto, kar je najbolj očitno in nas najbolj moti. Nič kolikokrat so me tečajniki prosili za pomoč, ker se njihov pes zaganja, vleče, laja. Ker skače, grize in uničuje predmete. Ker ne posluša, pobegne.

Ko na skupinskih tečajih ali pri individualnih strankah vprašam, kaj si od psa želijo, so odgovori precej podobni. Želijo si, da bi pes ubogal vedno in povsod, da bi hodil brez vrvice, da bi prišel na odpoklic, četudi mačka steče mimo. Njihova želja je, da ne bi vlekel, vohal, lajal in pobiral stvari po tleh. Ob tem pa seveda pozabljamo, da so vse to v resnici naravna pasja vedenja. Le redko kdo omeni, da si želi, da bi mu pes zaupal, da bi se počutil varno. Da bi bil sproščen v nekem okolju ali v določeni situaciji. Ali pa, da bi rad vedel, v čem njegov pes uživa. Kaj potrebuje. Kako mu zadovoljiti nagone.

Že vidite, kam pes taco moli?

V poplavi lastnih želja, pozabljamo, da je pes živo bitje, ki ima svoja čustva in potrebe. Na drugi strani vrvice nimamo robota, ki naj bi slepo izvrševal naše ukaze. Samo zato, ker smo mu mi tako rekli.

Pes potemtakem ne rabi ubogati?

Bolj kot ubogati in ukazovati, raje uporabljam besedi, kot sta voditi, usmerjati. Življenje postaja vse bolj evforično, hitro in stresno. Psa moramo naučiti mirnega opazovanja okolice in uspešnega spopadanja z različnimi situacijami. Želimo si čim večje nevtralnosti, brez pretiranih čustvenih odzivov. Ne pretiran strah, ne pretirano veselje nista dobra. Seveda moramo psa naučiti tudi nekaterih osnov. V okolju, kjer živimo, drugače ne gre. Pes mora biti na vrvici, zato bo lažje, če bo znal hoditi lepo. Če bo imel dober odpoklic, so kraji, kjer ga bomo lahko spustili. Če bo znal mirno počakati, bomo lahko skupaj posedeli v parku. Si odpočili noge na vrhu hriba. Ali spili kakšno kavo v lokalu. Toda pot do tja ni kratka in enostavna. To ne pomeni, da v vmesnem času lahko dela, kar hoče. Ravno nasprotno. Pomembno je, da mu postavimo meje, omejitve in jasna pravila. Vendar pa to lahko dosežemo še kako drugače, kot z uporabo sile.

Kako dosežemo harmonijo, kjer bova zadovoljna oba?

Najprej se moramo zavedati, kakšnega psa imamo na drugi strani vrvice. Ter ga, kot takega, tudi sprejeti. Niso vsi psi primerni za v center mesta ali glasen lokal. Ne uživajo vsi psi v božanju ali dotikanju s strani tujcev. Nekaterim psom so neprijetni celo dotiki s strani domačih. Niso vsi psi za fizične napore ali športne aktivnosti. Eno so naše želje, drugo pa, kaj smo dobili. Za neposlušnost ne smemo kriviti samo psa. Vprašajmo se, kaj moramo storiti mi, da mu lahko pomagamo v trenutni situaciji.

Naj navedemo nekaj primerov

Če ima pes vedenjske težave v lokalu, trenutno z njim ne hodimo na kavo. V primeru, da je pes preveč vzhičen, ko sreča druge ljudi, ga ne vozimo v park ob urah, ko je tam veliko drugih obiskovalcev. Če pes ne uživa v dolgih sprehodih, ga ne vlačimo v hribe. Četudi smo si psa omislili samo zato, da nam bo delal družbo pri osvajanju novih vrhov. To seveda ne pomeni, da tega nikoli ne bomo počeli skupaj. Le trenutno ne gre. Včasih pa moramo poiskati tudi kakšno drugo aktivnost. In s tem ni nič narobe.

Pet korakov do boljšega uspeha

  1. Spremenimo način razmišljanja. Če se pes ne odziva na naše povelje, tega ne dela zato, da bi nas jezil, ker nas nima rad ali ker želi dominirati. Za tem se skriva precej globlji pomen, kjer čustveno stanje psa igra pomembno vlogo.
  2. Prekinimo stare vzorce in navade. Zapomnimo si, brez sprememb, ne bo spremembe. Če pes postane povsem gluh ob prisotnosti drugih psov, je nemogoče pričakovati, da ga še naprej vozimo v pasji park in upamo, da bo bolje. Drugače povedano, vzpostavimo dobro preventivo. Preprečimo ponavljanje neželenih vedenj oziroma situacije, kjer prihaja do konflikta. Večkrat, ko bo pes neko neželeno vedenje ponovil (npr. preslišal naš klic med pasjo igro), bolj bo to utrjeno.
  3. Poiščimo vzrok. Vprašajmo se, zakaj ne uboga? Kdaj se to dogaja? V kakšnih situacijah? Kako pogosto? Gre za enkratni dogodek ali ponavljajočo se težavo? Ko odpravimo vzrok, se bo velikokrat tudi vedenje precej izboljšalo.
  4. Ko si odgovorimo na zgornja vprašanja, naredimo plan dela. Pomembno je, da ustvarimo situacije, v katerih bo pes sproščen in se bo zmožen učiti. Poleg ustreznega treninga pa je izredno pomembno, da psu omogočamo tudi dovolj časa za počitek, sproščenje, raziskovanje in ovohavanje.
  5. Realna pričakovanja. Včasih podcenjujemo, še večkrat pa precenjujemo sposobnosti psa. Trening prilagodimo vsakemu psu posebej, glede na starost, pasmo in karakter. Tudi genetika in pretekle izkušnje igrajo pomembno vlogo. Upoštevati moramo zdravstveno stanje psa, psihično in fizično pripravljenost. Predvsem pa, ne primerjamo se z drugimi. To lahko vodi v frustracijo, s katero nehote preveč pritiskamo na našega psa. Več treninga ne pomeni vedno boljše rezultate.

Mladiček ima krajšo koncentracijo, kot odrasel pes. Pasji pubertetnik je težje na miru in se hitreje naveliča različnih aktivnosti. Podobno je tudi s hiperaktivnimi psi. Ti se težje koncentrirajo in imajo slabšo motivacijo.

Kako vemo, zakaj pes ne uboga

Za konec naj naštejem še nekaj možnih vzrokov, zakaj pes ne uboga:

  • Pretežko okolje
  • Nemotiviranost za delo, neprimerna nagrada (npr. luknje od mišk so mu bolj pomembne od sedenja na miru za košček briketa)
  • Ne zna (vedenja nismo pravilno naučili, utrdili in generalizirali)
  • Preveč energije
  • Utrujenost
  • Tiščanje na potrebo
  • Slabo počutje, bolečine
  • Strah, nelagodje
  • Pretirano veselje, vzhičenje, vznemirjenje
  • Frustracija
  • Lakota (pretirano lačen pes težje sledi navodilom)

Nekaj nasvetov, kako izboljšamo trening

  • Gremo s psom v bolj mirno okolje, kjer se lažje uči.
  • Izoblikujemo primerno nagrado, ki bo psa dovolj motivirala.
  • Pazimo na dolžino učenja in število ponovitev.
  • Pazimo, da pri delu nismo preveč statični in monotoni (psi imajo radi gibanje in dinamiko).
  • Pazimo, da od psa ne zahtevamo preveč. Ali premalo. Psu lahko postane dolgčas, če ustrezno ne dvigujemo kriterija.
  • Naučiti se moramo tudi, kdaj prenehati z učenjem. Če pes ni sproščen, fokusiran ali zainteresiran, prekinimo z delom.

Če nam katerakoli točka dela težave, se obrnimo na strokovnjaka, ki nam bo pomagal poiskati vzrok in vzpostaviti boljši odnos s psom.