Včasih so določene stvari veljale kot pribite in nihče se ni kaj dosti pozanimal o njihovih temeljih. Zato se mi zdi pomembno, da se skladno z napredkom in novimi spoznanji v kinologiji razvijajo tudi pristopi v šolanju in vzgoji psov. Ustaljene prakse je treba kritično ovrednotiti in razmisliti, če so smiselne. Tudi če vam bo kdo rekel, da kateri izmed spodnjih mitov drži, razmislite s svojo glavo ali pa se posvetujte s strokovnjakom.

vzgoja psa,začetni nivo


 

1. mit: AVTORITETO PREDSTAVLJA EN ČLOVEK

Pogosto slišimo, da si pes v družini izbere enega člana in bo ubogal samo njega. Tistega, ki je t. i. vodja krdela in usmerja dogajanje. To ne drži. Psa lahko vodijo vsi, ki z njim delajo. Torej vsi tisti, ki nadzirajo dobrine in se s psom kvalitetno ukvarjajo. Na primer v štiričlanski družini bosta vlogo vodij verjetno najprej prevzela starša. A kasneje lahko naučita tudi otroke, kako ravnati s psom in tako bodo vsi štirje pri vodenju postali enakovredni. Pogoj za to je, da se vsi enako potrudijo in izvajajo enak sistem. V naših skupinskih tečajih vzgoje, otroci zelo hitro usvojijo način dela s psom, pogosto odrasle pri vzpostavljanju avtoritete celo prehitijo. Pri tem naj še enkrat opozorim, da se avtoriteta ne pridobiva s silo in ni stvar neke posebne energije, spola ali starosti.

2. mit: PES MED IGRO NE SME RENČATI

Pes med igro lahko renči. Renčanje je celo zaželeno, ob predpostavki, da so izpolnjeni temeljni pogoji igre. To pomeni, da razume igro, pomen besed »pusti« in »prinesi«, da ne grize človeka ampak igračo. Če smo psa na tak način pripravili na igro, naj med njo renči, kolikor more, saj to pomeni, da se je v igro vživel. Z renčanjem izraža svoj nagon po plenu.

3. MIT: ČE ZA UČENJE UPORABLJAMO HRANO, BOMO VSELEJ VEZANI NANJO

Ljudje pogosto mislijo, da kdor psa nagrajuje s hrano, bo moral celo življenje s seboj nositi priboljške. To je res, če ne vemo dovolj o pozitivni motivaciji in jo zamenjujemo s podkupovanjem. Taka zamenjava je zelo pogosta, tudi pri inštruktorjih. V tem primeru bo hrana zares predstavljala problem. Če pa hrano uporabljamo kot nagrado in izpeljemo vse stopnje učnega procesa, bo pes vedenja usvojil in kasneje ponavljal, ne glede na to, ali bo dobil nagrado ali ne.

4. mit: VSAK TEŽAVEN PES JE DOMINANTEN

Pogosto se srečujem z enačenjem vedenjskih težav in dominantnosti. V praksi opažam, da je 90 % agresivnih psov takšno vedenje razvilo zaradi strahu. To pa se izključuje z dominanco, saj pes ne more biti hkrati dominanten in prestrašen. Zakaj pride do zamenjave? Ljudje večinoma ne (pre)poznajo telesne govorice psa, zato mislijo, da z renčanjem izraža dominantnost. Težave pa se lotijo tako, da dominanco odpravljajo s silo. Predstavljajte si: pes je prestrašen, za nameček pa ga lastnik skuša ukrotiti s silo. Seveda s tem naredi še večjo škodo.

V resnici je dominantnih psov zelo malo – veliko manj, kot si ljudje mislijo. Grizenje roke in podobna vedenja niso znak dominance ampak nevzgojenosti.

5. mit: PSI V OGRAJENEM VRTU NE POTREBUJEJO DODATNEGA GIBANJA

Mnogi lastniki mislijo, da je odprt prostor že sam po sebi dovolj za zadovoljitev pasjih potreb po gibanju. Tako se jim s psom ni potrebno ukvarjati in lahko izpustijo sprehod. A to ne drži. Pes na vrtu ni kvalitetno zaposlen. Tam ima le možnost za razvijanje nezaželenih vedenj, kot so lajanje na mimoidoče, kopanje lukenj, skakanje po zelenjavnih gredicah, preganjanje ptic … Zato odsvetujem puščanje psa na velikem vrtu. Samega lahko pustimo le vzgojenega psa, a tudi njemu velik vrt ne sme biti nadomestek za kvaliteten sprehod.

 

Članek je bil objavljen v časopisu DNEVNIK Magazin pod rubriko Človek in pes (15. December 2015)