Na kinologijo se »spozna« vsak, ki ima psa, ga je nekoč imel, ali pa ima znanca s psom. Posledično novopečeni lastniki ne vedo, komu lahko zaupajo, ko poslušajo najrazličnejše nasvete o vzgoji psa. Informacij ni težko dobiti, predvsem na internetu, težje je dobiti prave informacije. Zato bom v tem in prihodnjem tednu na kratko opisal nekaj najpogostejših mitov, ki so še vedno prisotni pri svetovanju o vzgoji psov. Lastniki se morajo zavedati, da za to, da nekdo postane »strokovnjak« v kinologiji, žal, ni potrebno veliko. Predvsem pa naj pri sprejemanju nasvetov uporabljajo zdravo kmečko pamet.

vzgoja psa,začetni nivo


 

1. mit: PSA ZAČNEMO VZGAJATI, KO MALCE DOZORI

Nekateri svetujejo, da počakamo do dopolnjenih štirih mesecev, drugi do dopolnjenega prvega leta. To seveda ni pravilno. V naravi samica ne čaka z učenjem in vzgojo, ampak spontano vzgaja od prvega dne, ko mladički pridejo na svet. Zato je nespametno čakati določeno starost psa, saj je ta že takoj ob prihodu v dom (oz. že prej) pripravljen na učenje.
Zakaj je ta mit nastal? Včasih, še ne dolgo nazaj, so pse učili s prisilo. V praksi so spoznali, da lahko pri nezrelem psu s silo naredijo precej škode, zato so počakali, da je pes dozorel. Z uporabo pozitivne motivacije ta ovira odpade in z učnim procesom je treba začeti čim prej. Prej začnemo, manj bo problemov.

2. mit: ZA TRENING POTREBUJEMO TOČNO DOLOČENO OPREMO

Običajno med »obvezno opremo« sodi zatezna ovratnica. Katerakoli oprema je lahko super pripomoček pri treningu, a nikoli ne more biti temelj sistema, po katerem učimo. Kadar kdo omenja posebno ovratnico, ki dela čudeže, takoj vem, da se na učni proces psa ne spozna oz. potrošnike namenoma zavaja.
Nekaj opreme vendarle potrebujemo, vendar ne bo bistveno vplivala na učni proces. Nikoli pa ne sme biti cilj opreme ustrahovanje psa, temveč zgolj pomoč pri treningu. Za uspeh so bolj pomembni drugi dejavniki, kot sta dober sistem dela in čas.

3. mit: KDOR JE ŽE IMEL PSA, ZNA VZGAJATI

To, da je lastnik že imel psa, mu je lahko v pomoč, največkrat pa predstavlja oviro. Zakaj? Lastniki novega psa primerjajo s prejšnjim, čeprav nista enaka (četudi sta iste pasme). Od takrat, ko so vzgajali prejšnjega psa do danes je preteklo nekaj časa; medtem so se prijemi v vzgoji in šolanju psov toliko spremenili, da je staro znanje bolj ali manj neuporabno. Poleg tega pozabijo, kako je imeti mladička, zato od mladega psa pričakujejo vedenje, ki ga je kazal prejšnji pes – imajo previsoka pričakovanja.

Za primerjavo: pasji strokovnjak dela z do 500 primeri letno, več let zapored in s tem dobi pravo prakso, ki mu omogoča svetovanje drugim lastnikom. Zato je smešno, kadar nekdo predpostavlja, da ima enako znanje po lastništvu oz. delu z enim psom.

4. mit: AVTORITETO PRIDOBIVAMO S SILO

Avtoriteto se lahko poskuša pridobivati s silo. A rezultat ne bo avtoriteta v pravem pomenu besede. Avtoriteta ne pomeni, da se pes lastnika boji in prestrašeno hodi za njim. Prav tako ne pomeni, da pes dela nekaj zgolj zato, da bi se izognil bolečini. Pomeni pa, da pes lastnika spoštuje in z veseljem dela to, kar se od njega pričakuje. Tako avtoriteto se da zgraditi predvsem z delom na odnosu, zaupanju, skupni harmoniji, torej na dobrem sistemu dela s psom. Pri Alfakanu smo svoj način dela poimenovali naraven sistem ravno zato, ker v ospredje daje zaupanje in harmonijo s psom. Avtoriteta ne pomeni enako kot sila.

5. mit: V PASJI ŠOLI SMO PSE VZGAJALI

Šolanje psa v večini pasjih šol ne zajema kaj dosti vzgajanja, vsekakor pa šolanje ni nadomestek za vzgojo. Vzgoja je precej širši in kompleksnejši pojem, ki zajema odnos, komunikacijo, učne procese, pasjo psihologijo in s tem tudi kompleksne vaje. Šolanje psa pa pomeni trening določenih vaj poslušnosti, ki največkrat v realnem življenju ne igrajo pomembne vloge. Zato je pomembneje, da se lastniki ukvarjajo z vzgojo, če želijo vzgojenega psa, ki ga bodo kasneje (po želji) lahko izšolali za določeno pasjo športno disciplino. Lahko imajo tudi šolanega psa, ki ni vzgojen, a mislim, da v tem primeru ne bodo zadovoljni.

 

Članek je bil objavljen v časopisu DNEVNIK Magazin pod rubriko Človek in pes (8. December 2015)