Vzgoja psa in vzgoja otroka: Kot vodnik psa, inštruktor in novopečeni starš, sem dobil kar precej vpogleda v to, kako podobni sta si v bistvu vzgoja in življenje z malim otrokom ter vzgoja in življenje s psom – predvsem mladičkom. Ogromno principov se dobesedno prenese, seveda pa v vsakem primeru uporabljamo malenkost drugačne tehnike – predvsem zato, da zadostimo etičnosti in socialnim službam ☺ 

Kje nastane problem?

Po izkušnjah s tečajniki in strankami (vzgoja psa), je vsem popolnoma jasno kako te principe uveljavljati pri otrocih – in glej ga zlomka, prav nikomur se otroci ne smilijo. Popolnoma druga zgodba je pri vzgoji psov. Ponavadi se zatakne, ko začnemo govoriti o 100% kontroli in omejitvah. Tukaj se vklopijo čustva, vihar njih. Kaj? Da bi psa dal v boks? Saj vendar ni kanarček! Psa imam zato, da živi z menoj. Dolg povodec?! Pes mora tekat, kako pa ga naj utrudim? Seveda, z vsem se popolnoma strinjam.

Pa poglejmo na drugo stran. Vzgoja psa in vzgoja otroka? Je že morda kdo slišal za stajice? Zaščitne ograje pred stopnicami?

Varovala za vtičnice? Morda držanje za roko ob prečkanju ceste? Ja? Se mi je zdelo. Še nikoli nisem srečal starša, ki bi imel s tem kakršnekoli probleme. Zakaj torej ne znamo potegniti vzporednic? Vzgoja psa = vzgoja otroka? Predvsem zato, ker od psov pričakujemo prehitro preveč. Pri otrocih nam je pot kristalno jasna, saj je izobraževalni sistem enak že zadnjih – verjetno 100 let. Točno vemo, kaj lahko pri določeni starosti pričakujemo, saj je bilo enako z vsemi prejšnjimi generacijami.

Pri psih se hvala bogu stvari spreminjajo malenkost hitreje, vendar zaradi neenakih sistemov in predvsem zaradi spremembe statusa psa v zadnjih 10 letih, še vedno niso zakoreninjene in jasne.

Kaj pričakujemo od psov in kaj je realnost?

Vsekakor ni realnost, da od mladička pričakujemo, da bo prišel v človeško okolje (npr. stanovanje) in se znal obnašati tako kot smo si mi zamislili. Pričakujemo to od dojenčka? Ravno na dan pisanja sem pustil na dosegu robčke in za minutko spustil izpred oči svojo hčerko. Kaj mislite, da se je zgodilo? Ja res je…dnevna soba je bila v snegu 🙂 Kdo je kriv? 1 leto star otrok, ali starš (jaz), ker je pustil to možnost oz. material za sneg? Ali bo enako ko bo hčerka stara 5 let? 10 let? Upam da ne.

Kaj se bo zgodilo vmes?

Naučili jo bomo, da to morda ni najboljša stvar, ki jo lahko počne in ji predstavili alternativo – zanimivo igračo, skupno aktivnost, ples, risanje,… Ko bom naslednjič naredil kaj podobnega vem, da jo bom 100% dal v stajico (boks za dojenčke), kjer česar podobnega ne more narediti. In popolnoma enako bom naredil s psom. Dokler psa ne naučim pravil, po katerih se v našem stanovanju živi, tako dolgo nima svobode, ko zanj nimam časa oz. neke naloge. Naloga je lahko marsikaj. Lahko je igra, delo, trikci, poslušnost, ležanje in gledanje TV, sprehod, učenje ležanja na ležišču, učenje reakcij ob prihodu obiskov in še bi lahko našteval.

Ko bo hčerka shodila, mislite da ji bomo dovolili, da gre takoj sama čez cesto? Seveda ne, dokler ne pozna protokola – torej pravil, kako se prečka cesto in se zaveda nevarnosti prometa. Iz takšnih in podobnih primerov bi lahko napisal celo knjigo, zato sami razmislite in se spomnite še kakšnega. 

Če se stvari lotimo pravilno, lahko zelo lepo in relativno hitro vzgojimo tako psa kot otroka. In enako hitro, lahko stvari skoraj nepopravljivo poslabšamo. Niti ena od zgoraj napisanih omejitev ni mišljena za vse življenje. Ko psa naučimo pravilnega vedenja oz. odziva, omejitev počasi odstranimo. In na koncu srečni, z vzgojenimi otroci in psi, živimo do konca svojih dni.