Kaj govori znanost?
Zakaj se nekateri psi bojijo ognjemeta drugi pa ne? Znanstveniki raziskujejo, zakaj glasni zvoki nekatere pse prestaršijo in ponujajo vpogled v učinkovito zdravljenje.
Ušesa tesno ob glavi. Tresenje telesa. Skrivanje v kadi ali plazenje pod posteljo.
Ti znaki so za skrbnike psov, katerih psi se bojijo pokanja, zelo poznani. Čeprav se nekateri psi zelo bojijo močnih zvokov, drugi psi ostajajo pri enakih zvokih popolnoma ravnodušni.
Znanstveniki in raziskovalci poskušajo ugotoviti, kaj povzroča, da se psi na glasne zvoke odzovejo s strahom. Boljše razumevanje pasjega vedenja strahu bi lahko izboljšalo kakovost življenja psov in celo pomagalo razložiti človeške odzive strahu.
Zvok, ki povzroča strah
Za pse je znano, da imajo zelo dobro razvito čutilo voha. Njihovo doživljanje sveta pa tudi zelo močno narekuje sluh. Psi slišijo več kot 2x toliko frekvenc kot ljudje. Slišijo pa lahko tudi 4x bolj oddaljene zvoke. Odziv na vsak zvok bi zahteval preveč energije, zato se morajo pasji možgani odločiti, kateri zvoki so pomembni in kateri niso. Evolucija je usposobila večino živali, vključno s psi, da se izognejo zaznani grožnji, ki bi lahko ogrozila njihovo življenje. Čeprav npr. v primeru ognjemeta grožnja za njih ni resnična.
Z biološkega vidika je za živali grožnji bolje zbežati, tudi kadar to dejansko ni nujno potrebno. Pri nekaterih psih lahko dogodek v zgodnji mladičkasti fazi spremeni njihovo občutljivost na zvok. Če je npr. medtem, ko je bil mladiček sam doma gradbeni delavec razbijal steno v sosednjem stanovanju, bi lahko ta mladiček glasne zvoke pri podiranju stene povezal z odhodom svojega skrbnika. Skrbnik v tem primeru sploh ne bi vedel, da se je to zgodilo. Ta povezava bi lahko pri psu vsakič, ko bi slišal pok, sprožila odziv neprijetnosti.
Mladički ponavadi nekje po 12. tednu začnejo razvijati svoj odziv na strah. Torej, če po 3 mesecih naletijo na kaj novega in jih to prestarši, se lahko naučijo, da se bodo tega od zdaj naprej bali.
Genetika stresa
Čeprav psi niso imeli skoraj nobene negativne povezave z glasnimi zvoki, se lahko le-teh še vedno bojijo. Po drugi strani pa lahko nekateri psi, kljub temu da so imeli slabo zgodnjo izkušnjo s hrupom, premagajo strah pred hrupom s pomočjo obratnega pogojevanja in desenzibilizacije. Eno razlago za tako različna vedenja lahko najdemo v temperamentu.
Za razliko od osebnosti in razpoloženja, je temperament globlji, bolj trden sistem, na katerega vplivata genetika in zgodnji razvoj. Temperament oblikuje epigenetika oz. vpliv zunanjih dejavnikov na gene živali. To lahko igra pomembno vlogo pri psih, ki so že po dedni zasnovi bolj podvrženi k stresu, tesnobi in strahu.
Študije na ljudeh in živalih kažejo, da lahko matere, ki med nosečnostjo doživljajo visok stres, s stresnim hormonom kortizolom na svoje potomce prenašajo nagnjenost k tesnobi.
Raven kortizola v pasji dlaki
Znanstveniki so izmerili raven kortizola v pasji dlaki, da bi preučili povezavo med odzivom na notranji stres in njihovim vedenjskim odzivom (npr. skrivanje, tresenje) na glasne zvoke. Ugotovili so, da je bil nivo kortizola pri psih, ki so poslušali posnetke grmenja višji od tistih, ki so poslušali običajne zvoke. Psi, ki so imeli izmerjen višji nivo kortizola v dlaki so tudi kazali to z vedenjem. Ko so bili izpostavljeni zvokom grmenja so se skrivali, bežali in iskali pozornost pri svojem človeku.
V številnih študijah raziskovanja pasjega strahu na hrup raziskovalci ugotavljajo, da so dejavniki, kot so pasma, starost, spol, reproduktivni status, čas s skrbnikom in zgodnja izpostavljenost glasnim zvokom vplivali na to, kako se bodo psi odzvali na zvoke kot je npr. ognjemet. Psi, ki so bolj menjavali okolja so bili podvrženi večjemu strahu. Tudi nekatere pasme so bile bolj nagnjene k strahu.
Tveganje za strah se s starostjo pri psih povečuje. Lahko je povezano z bolečino ali pa s tem, kako zaznavajo zvok. Starejši psi najprej izgubijo sposobnost zaznavanja zvokov višje frekvence, ki dajejo pomembne informacije lokacije. Nezmožnost lociranja zvokov lahko poveča stres pri psih. Za psa je zelo strašljivo, da sliši hrup, vendar ne ve od kod prihaja. Zato so ognjemeti za pse zelo strašni. Ljudje lahko gledamo ognjemet in vemo, da ne bo zadel našega balkona. Če pa ste pes, veste le, da je nekje pok in ne veste, če ne bo naslednji pok pri vas.
Najboljša obramba
Najboljša taktika pri reševanju strahu pred ognjemetom je sigurno preprečitev, da bi se strah sploh razvil.
Švicarski raziskovalci so 1.225 skrbnikov psov, ki so že imeli razvit strah pred ognjemetom prosili, naj izberejo med številnimi posegi in tretmaji in poročajo o tem, kako so se obnašali med novoletnimi ognjemeti. Metode so vključevale CD-je s hrupom, da zadušijo zvok ognjemeta, difuzorje s feromoni, zeliščne izdelke, homeopatske izdelke, eterična olja, zdravila na recept, trening sproščanja, obratno pogojevanje in uporabo plaščkov, ki lahko delujejo pomirjujoče.
Ugotovili so, da je bil trening obratnega pogojevanja eden najučinkovitejših načinov za lajšanje pasjega stresa. Ko se je začel ognjemet, so se skrbniki s psi igrali, jih hranili in izražali pozitivna čustva. Ti psi so bili med ognjemetom v povprečju 70% manj prestrašeni kot psi, ki tega niso bili deležni. Po mnenju švicarskih raziskovalcev bi bilo takšno obnašanje ob ognjemetu najpomembnejši nasvet vsakemu skrbniku, še posebej tistim, ki imajo mladička oz. na novo psa. Četudi pes (še) nima strahu, naj bo ognjemet zanj nekakšno pozitivno doživetje.
Obstajajo miti, da lahko s pozitivnim odzivanjem krepimo strah. Vendar to trditev znanstveniki zanikajo, saj je strah čustvo in ne vedenje.
Ker pa vsi psi ne morejo biti deležni tovrstnega obratnega pogojevanja, raziskovalci svetujejo, da se je v primeru močnega strahu najbolje posvetovati z veterinarjem, ki lahko izbere najučinkovitejšo metodo zdravljenja. Zdravljenje lahko vključuje zdravila in dodatne mehanizme za obvladovanje strahu.
Ljudje kot družba šele začenjamo sprejemati, da imajo psi, tako kot ljudje, čustva. In del skrbi za pse pomeni podpiranje njihovega čustvenega zdravja. Bolj kot se bomo naučili zapletenosti čustvenih stanj psov, bolje bomo opremljeni, da bodo njihovi repi lahko veselo mahali.
Zakaj se nekateri psi bojijo ognjemeta: Povzeto po Smithsonian magazine: https://www.smithsonianmag.com/science-nature/firework-fear-why-your-dog-does-or-doesnt-react-and-how-you-should-180975182/