Imeti psa je nekaj čudovitega. Živeti v harmoniji in se krasno razumeti z družino, okoljem, kjer živite. Večina ljudi si predstavlja, da življenje s psom prinaša samo pozitivne stvari. Nikakršnih težav, le romantično predstavo o skupnem bivanju. Danes bom spregovorila o tudi tisti manj všečni strani. Vsake odločitve prinašajo dobre in slabe stvari. Nikoli ni nič 100%. Spet je veliko na nas zakaj sploh želimo psa imeti, kakšni so naši pogoji za življenje s psom (finančno, časovno, prostorsko in čustveno gledano). In ali si zares želimo oz. se zavedamo, da bo pes naš sopotnik minimalno 10 ali več let. Smo iskreni in se vprašamo ali smo zmožni skrbeti za psa še preden pride v naš dom ali samo sledimo občutkom in hrepenenjem, ker si tega želimo že od nekdaj? 

ALI JE POSVOJITEV BOLJŠA/PRIMERNEJŠA?

Smo v časih, ko se s posvojitvijo psa spogleduje veliko ljudi. Večinoma se odločajo na podlagi čustev, saj želijo narediti nekaj dobrega ali pa zato, ker so si od nekdaj želeli psa. Pa za rodovniškega finančno niso bili zmožni. Poleg vsega je potrebno razmisliti ali imamo čas, znanje in potrpežljivost za vedenjske težave, ki so zelo pogoste za posvojene pse iz zavetišč ali tako imenovane ‘rešenčke’.

Dejstvo je, da vsak pes predstavlja finančni zalogaj, ne glede na to ali ga posvojimo ali kupimo. Moramo ga nahraniti, kupiti opremo in ga primerno vzgajati (tečaji, pasji športi). Potem je tukaj še obvezen obisk veterinarja (cepljenje) in v primeru, da se psu kaj zgodi ga prav tako moramo obiskati (prevoz psa in pasji boks). Da ne pozabim še vseh situacij, ki so finančno ali časovno vezane na psa (dopust, doplačila za psa, pasji hoteli, služba, selitev, zavarovanje psa…).

Prepričana sem, da bi zagotovo še kaj našli. Ko vse to razdelamo in si naredimo plan, je prav tako dobro vedeti, kaj so cilji vodnika psa. Ali je to umirjeno življenje? Je morda to dinamično/športno naravnan življenjski stil ali dodatna znanja kot so različne discipline, ki jih lahko dosežemo skozi pasje športe: (agility, mantrailing, delo z nosom, pašnja – sheepdog, bikejoring, canicross, vodni športi, frizbi, trikci…itn.) ali pa morda reševanje s psom? Kaj pa razstavni psi?

Za karkoli se že odločimo, je dobro vedeti razlog zakaj smo prišli do te odločitve.

V obeh primerih ali posvojitve ali nakupa psa prevzemamo odgovornost do psa, sebe in družbe v kateri živimo. Vprašanje je le ali se zavedamo in ali smo se pripravljeni soočiti z vsemi možnimi posledicami posvojitve kot tudi nakupa psa. Še vedno velika večina ljudi izbere psa na podlagi vizualnega izgleda. Ne da bi si pred tem pogledala in preučila pasmo psa, se pozanimala o tem kako psa primerno zaposliti in zadovoljiti nagone, niti o zgodovini psa oz. od kod prihaja (vzreditelj, zavetišče). Po navadi je najlažje izbrati krajšo in človeku lažjo pot. Veliko krat pa nas to privede do velikih težav na katere nismo pripravljeni, saj nas ni nihče na njih opozoril. 

V tem članku bi vam želela povedati nekaj o posvojitvi psa in kaj je potrebno vedeti preden se odločite prav za to.

Zakaj menim, da so pomembne informacije? Lahko vam zaupam svojo zgodbo: 

”Sem ponosna lastnica dveh posvojenih oz. rešenih psov in skozi leta sem spremenila marsikateri pogled ali mnenje, ki sem ga imela nekoč sama. Danes na posvojitev gledam kot pogumno in zelo rizično dejanje za katerega sem se odločila pred leti. K sreči sem si tega želela in pripravljena sem bila vložiti veliko časa v vzgojo in prevzgojo. Moja prva psica Lola, je bila zapuščena in najdena na cesti. Imela je številne težave, sploh pa s socializacijo in reaktivnostjo.

Pri prvemu psu se največ naučiš iz svojih napak.

Seed je imel ob najdbi približno 10 mesecev. Imel je zlomljeno taco, zapuščen na cesti s številnimi odrgninami in klopi ter nepoznano zgodovino. Imel je tudi ovratnico, kar pomeni, da je najverjetneje iz pripovedovanj imel tudi lastnike, ki so se ga čez noč znebili. Bil je prestrašen in nezaupljiv. Seveda tega nisem vedela, saj so se ga ljudje, ki so ga našli, želeli čimprej znebiti. To informacijo so zamolčali. Tako me je čakala operacija psa, kar je bil zame dodaten strošek, ki ga nisem načrtovala. Ker se nekatere stvari s tačko niso izboljšale, sem morala večkrat do veterinarja, ki je psa ponovno operiral. S psom dejansko nisem uspela veliko narediti v prvih mesecih, saj sta bila potrebna rehabilitacija in navajanja na novo okolje. Skozi sprehode sem ugotovila, da se pretirano odziva na okolico (je reaktiven) in ko nisem bila več kos vzgoji, sem se odločila za individualni posvet pri Alfakan inštruktorju. Od te točke naprej, se je moj svet obrnil na glavo; kako psi razmišljajo, kaj so njihove potrebe in kako dejansko pristopiti k sami vzgoji.

Bili so trenutki, ko so se stvari obračale na bolje in je vzgoja potekala brez večjih težav.

Seveda pa so se kmalu začele pojavljati napake, kljub vsem informacijam in znanju, ki ga lahko pridobiš. Se pa skozi ves proces iz odnosa s psom lahko naučimo veliko. Spoznavamo sebe in se temu primerno razvijamo in prilagajamo samemu življenju. Marsikaj mi je bilo prikrajšano, saj sem se zavedala, da psa ne morem zaupati in pustiti marsikomu. To so bila leta vaje in treningov, ki so prinesle zadovoljive rezultate. Verjemite mi, da to še zdaleč ni konec. Pri vzgoji psa vedno ostane nekaj prostora, ki ga lahko izkoristimo za izboljšavo. 

Čez nekaj let sem iz zavetišča posvojila psičko Romy, ki pa je popolno nasprotje prejšnjega psa.

Seveda lahko tudi pripišemo nekaj genetiki in okoliščinah v katerih se je znašla, predvsem pa to ni glavno vodilo. Po pogodbi z zavetiščem sem psico do enega leta morala sterilizirati, kar je bil ponovno moj strošek. Poleg že posvojitvenega zneska. Imela sem prav tako druge težave (sobna čistoča), saj je psica bila naučena drugačnega bivanja s psi. Vendar definitivno lažja za vzgojo, ko je za menoj toliko let izkušenj in učinkovitih orodij. Če se danes vprašam ali bi se ponovno odločila za posvojitev, bi na tej točki potrdila, a hkrati dobro premislila. Skozi leta ugotoviš, da je odgovoren nakup pri dobrih vzrediteljih lahko pol privarčevanega časa s prevzgojo psa, da se lahko kasneje lotiš kvalitetnega življenja z njim, spet pa v obeh primerih ni zanesljivo, da pes ne bo zbolel oz. imel kakšnih drugih zdravstvenih ali vedenjskih težav. Zdaj ko vem kaj si želim za v prihodnje in imam izkušnjo z reaktivnostjo, mi bo odločitev kakšnega psa si želim, zagotovo na prvem mestu.”

Kaj je pomembno vedeti glede posvojitve psa?

Dobro se je pozanimati, katera zavetišča so vredna zaupanja, takšna katerim je pomembno v kakšen dom gredo živali ter kako se bo skrbelo zanje.

Sami sodelujemo in imamo dobre izkušnje z zavetiščem Horjul, kjer se resnično trudijo za dobrobit živali in novih lastnikov. Prav tako obstaja veliko zavetišč in organizacij v Sloveniji s katerimi se je sodelovanje v praksi izkazalo kot zelo pozitivna izkušnja, ne pa pri vseh.

Seznam zavetišč v Sloveniji:

https://www.pesmojprijatelj.si/dog039s-sos/zavetisca-za-zivali/

Veliko ljudi je imelo tudi zelo slabe izkušnje s posvojitvijo, saj v večini pse ‘promovirajo’ kot neproblematične, takšne ki se zelo dobro razumejo z vsemi in z otroki, mačkami in ostalimi psi. Verjemite, da je žal to lahko samo “popolna”, nerealna slika trenutne situacije psa. Tako so z zagotovili s strani zavetišč posvojili pse z zdravstvenimi in vedenjskimi težavami, poškodbami in se znašli v veliki finančni ter življenjski stiski, na katere niso bili pripravljeni.

Pravilnik o zavetiščih za zapuščene živali dovoljuje evtanazijo živali po 30 dneh bivanja v zavetišču, če ta ne dobi posvojitelja (z določenimi izjemami). Zato je razumljivo, da se zavetišča borijo, da živalim čimprej najdejo primerne lastnike.

”Vedno se pred posvojitvijo dobro pozanimajte in zberite čim več informacij, saj bodo v nasprotnem primeru vse težave psa postale vaše. Finančno in socialno gledano je to lahko za marsikoga velik zalogaj in drastična življenjska sprememba.”

Paziti je tudi potrebno, da se v zavetišču še pred posvojitvijo uredijo vse potrebne stvari.

Poleg pogodbe o posvojitvi so tukaj še pregled pri veterinarju, testiranja za vse možne bolezni, cepljenje, čipiranje, vpis v register psov, razglistenje, sterilizacija ali kastracija, možnosti poškodb, zlomov, genetskih nepravilnosti, rehabilitacija, jemanje zdravil, itd. Predvsem pa povprašati o posebnostih psa. Tistih za katere bi bilo dobro vedeti preden psa sprejmete v svoj dom (prestrašenost, lajanje, zaganjanje, posesivnost, begosumnost, ali je bil odvzet, agresija, zavračanje hrane/vode, skrivanje pred drugimi psi/ljudmi, umirjenost psa v smislu apatičnosti/slabega počutja, telesne posebnosti – hibe, poškodbe, nepravilnosti, zgodovina psa, starost, od kod prihaja, kaj se je z njim dogajalo, v kakšnih okoliščinah so ga našli itd.).

Če se le odločite za posvojitev, je potrebno zavetiščem plačati znesek, ki pokriva stroške posvojitve.

V nekaterih primerih je potrebno v določenem času po posvojitvi psa kastrirati oz. sterilizirati (odvisno od pogodbe z zavetiščem), kar je spet vaša finančna skrb. V primeru vedenjskih motenj pri psu pa le poiščite strokovno pomoč, da vam bo lažje pričeti z vzgojo in z bivanjem s psom.

Če se le odločite za ta korak, vam predlagam, da se povežete z zavetiščem in psa večkrat obiščete. Tako boste vzpostavili neko pozitivno vez in se za začetek že na kratko spoznali. V kolikor pa se ne odločite za posvojitev, še vedno lahko donirate zavetiščem in jih tako finančno in materialno (oprema, deke, hrana, šamponi, ampule proti zajedalcem,…) podprete.

Zavedajte se, da tudi vsi pregledi in lastnosti psa ne zagotavljajo, da bo pes z vami živel brez težav in ne bo potreboval kvalitetne vzgoje.

Sploh pa v poštev ne prideta popuščanje in razvajanje psa, saj je že tako pretrpel veliko slabega. Tukaj je predvsem najpomembnejša preventiva. Vsakega psa je potrebno vzgojiti ali prevzgojiti in mu omogočiti lepo življenje. Vsakemu psu se je potrebno prilagoditi in mu nuditi možnost, da razvije svoje potenciale in postane najboljši sopotnik.

”Najpomembnejši del v posvojitvi zame je bila iskrenost do same sebe ali bom zmožna za psa imeti čas, denar in kvalitetno zaposlitev, da psu omogočim najboljše, kar premorem.”

Prav tako pa se zavedajte tega, da je vsak pes zgodba zase.

Naučimo se lahko tudi to, da se je nepotrebno primerjati z drugimi. Vsak pes je zmožen slediti v učnem procesu ravno iz prej ugotovljenih dejstev. Ne glede na to od kod jih ali posvojimo ali kupimo, se prav tako moramo ukvarjati z njimii. Jih vzgajati, saj se psi ne skotijo vzgojeni. Še noben pes ni prišel z znanjem iz legla, prej z vedenjskimi težavami, ki so lahko posledica negativnih izkušenj ali malomarnosti vzrediteljev. Zato imate vedno možnost premisliti, kaj je vaš cilj s psom, zakaj bi ga ravno želeli posvojiti ali kupiti in kaj ste pripravljeni za to storiti. Vsak pes si zasluži lepo življenje!