Srečevanje psov na sprehodu

Srečevanje psov na sprehodu: Ali je možno imeti vzgojenega psa, s katerom je sprehod užitek? Psa, ki se ne obremenjuje s psi ki jih srečate na sprehodu? Psa, ki tudi ob neprijetnih izkušnjah ostane miren in samozavesten?

2 najpogostejši težavi, s katermi se soočajo ljudje pri srečevanje psov na sprehodu:

– Moj pes znori ko vidi drugega psa

– Kaj naj naredim ko srečam spuščenega psa v bližini?

Imamo faktorje, na katere lahko vplivamo in tiste, na katere ne moremo vplivati.

Faktorji, na katere nimamo vpliva:

• Kateri psi živijo v okolici,
• Koliko psov je v vaši okolici spuščenih,
• Kako so vzgojeni psi v okolici, kjer živite
• Kdaj se ljudje sprehajajo
• Kakšno vreme je, letni čas, polna luna,…

Na te dejavnike pozabite in se z njimi ne ukvarjajte, saj na njih ne moremo vplivati. Če jih želimo spremeniti, bomo samo zgubljali čas, energijo, voljo, motivacijo.

Faktorji, na katere lahko vplivamo:

1. VGOJA MOJEGA PSA

Srečevanje z drugimi psi je neposredno povezano s tem, kako vzgojen je vaš pes. Če imate vzgojenega psa, je izkušnja srečevanja drugih psov prijetna. Če vaš pes ni vzgojen, se seveda potem ukvarjate s tem koliko psov je v okolici, kaj si mislijo sosedi ko spuščajo psa,… Prenehajte se ukvarjati s faktorji, na katere nimate vpliva in se ukvarjajte z vzgojo vašega psa.

Kaj sploh pomeni vzgoja psa?

Vzgoja je precej šriši pojem od šolanja. Zajema vse od življenja s psom, socializacije, sprehodov, uporabne poslušnosti,… Šolanje se bolj fokusira na vaje, ki jih delamo na poligonu in imamo kasneje izpit, kjer vaje pokažemo. Ko šolamo psa, ni nujno da to počnemo v okolju, ki je realno, življenjsko. Šolanje se navadno začne z vajami, ki so usmerjene v športno udejstvovanje s psom, kar seveda ni najboljše. Najprej je potrebno dati poudarek na vaje, ki vam bodo dejansko koristile če želite imeti ob sebi prijetnega kosmatega spremljevalca.

Ko se torej zavedamo da sta šolanje in vzgoja dva različna pojma, potem tudi razumemo, da obisk klasične pasje šole, kjer tečaj poteka na poligonu najverjetneje ne bo dovolj.

Kdaj začeti z vzgojo?

Začnemo takoj ko pride pes k nam. Zakaj? Samica v naravi tudi ne čaka 6 mesecev da začne z učenjem mladičkov, temveč začne takoj. Ta nekakšna starosta omejitev izvira še iz starega sistema, ko so pse šolali s pomočjo sile, za kar pa saveda mora biti dovolj star. 

Velikokrat pride do težav s srečevanjem z drugimi psi ker nismo dovolj hitro začeli z vzgojo svojega psa. Če čakamo npr. 8 mesecev, smo do takrat naredili že več napak, ki jih je težje odpraviti. 

Zakaj so ljudje največkrat neuspešni pri vzgoji:

• Manjka predpriprava psa na učni proces. Pes mora biti pripravljen na proces vzgoje in kasneje šolanja. Če ne naredimo predpriprave in gremo npr. v pasjo šolo in tam želimo psa nekaj naučit. Psa moramo prej pripravit, da bo sploh dojemal kaj ga želimo naučit. Temu procesu mi pravimo predpriprava. Če želimo psa nekaj naučit, se moramo najprej vprašat zakaj bi pes to počel? Njegovo naravno stanje ni da vas gleda in posluša, temveč da če vidi drugega psa gre k njemu, voha po tleh, skače,.. Mi pa smo npr. na tečaju, zanj imamo hrano in mu jo želimo dat. Vendar na začetku veliko psov ne zanima, kaj mu želimo dat. Ko pes še ni vzgojen, njega ne zanima kaj mi od njega želimo. Zato je zelo pomembno, da naredimo predpripravo in da psa pripravimo, da je dojemljiv za informacije, ki mu jih želimo prenest. Ves proces vzgoje bi naj potekal tako, da on dela kar želimo mi in v tem uživa. Razmislimo katere vaje so za nas pomembne in jih naučimo na način, da pes v njih uživa. Ker ljudje ne naredijo predpriprave tako kot bi morali, je rezultat slab.
• Ne sodeluje cela družina. Če na tečaj pride 1 družinskih član, doma pa dela vsak po svoje ne boste uspešni. Pomembno je, da pri učnem procesu psa sodeluje cela družina. Držimo se skupnh pravil in si razdelimo naloge. Vsi delamo na skupnem cilju – da bo pes nekoč vzgojen. Če nekdo nečesa ne razume, mu je potrebno razložit, ne jih odrivati stran, saj bodo začeli delati po svoje. 
• Preskakovanje učnih korakov in prehitevanje. Če razdelimo učni proces tako kot pri nas v 7 korakov, ne moremo preskočit iz 1. v 6. korak. Super je, če si razdelimo korake in če se nekje zatakne, točno vemo v kateri korak se lahko pomaknemo. Članek: 7 korakov učnega procesa
• Preveč razmišljamo o šolanju in se osredotočamo na nepomembne vaje. Razmišljajte, katere vaje vam bodo koristile v vsakdanjem življenju s psom. Naredite si listo prioritet še preden pride pes k vam. Pomembno je, da vi veste kaj želite od psa. 

2. SOCIALIZACIJA MOJEGA PSA

Neposredno vpliva na to, kako boste z vašim psom spoznavali druge pse. Bolje kot je vaš pes socializiran, potencialno manj težav imate s srečevanjem drugih psov. Če je pes vzgojen in socializiran, srečevanje drugih psov sploh ni tema, saj ga sploh ne zanimajo.

Socializacija naj se dogaja že v sklopu vzgoje.

Socializacija je proces, kjer psu predstavimo njegovo življenjsko okolje in ga naučimo, da se na neke faktorje v tem okolju ne odziva. Pes, ki je socializiran na promet le-tega ne opazi. Pes, ki je socializiran na druge pse le-teh ne opazi. Seveda pa pot do socializiranega psa ni tako enostavna. Če to razumete, potem veste, da je lahko nekontrolirana igra z drugimi psi velik problem. Če imamo ves sprehod tempiran na to, da se nat pes igra z drugimi psi – kakšen bo moj pes čez en mesec? Bo druge pse ignoriral ali se jih bo veselil? Najbolj verjetno je, da se jih bo zelo veselil in težil k njim. Druga najbolj verjetna zadeva je, da se jih bo bal, saj v igri velikokrat pride do kakšne bolečine, poškodb,… kar bo povezal z drugimi psi. Tretja je da jih bo ignoriral. Torej odsvetujem nekontrolirano igro z drugimi psi, ne pa stikov z odraslimi, vzgojenimi, samozavestnimi, stabilnimi psi. Psi so leglo zapustili z razlogom, da se v življenju naučijo še kaj drugega kot samo igrajo z drugimi psi.

Napake pri socializaciji so podobne kot pri vzgoji:

• Ni predpriprave. Psa ne morete socializirat če nimate orodij. Osnovno orodje je, da psa navežete nase. Socializacija pomeni, da vi najprej navežete psa nase. Ko je pes na vas navezan, izoblikujete orodja in potem s to vašo navezavo in orodji mu počasi širite krog tega, kaj bi naj v svojem življenju spoznal. Socializacija se torej ne začne na sprehodu. Ne v pasjem parku ali pasji šoli, temveč doma. Psa najprej navežete nase, pripravite na učni proces in začnete spoznavanti domače okolje. To okolje se potem počasi širi. Spozna druge ljudi, promet, pse, druge živali,… Nekaj spoznavanja se zgodi že spontano glede na okolje, v katerem živimo (npr. center mesta ali podeželje). Veliko pa je potrebno na tem delat. 

Socializacija?

• Nimamo plana socializacije. Velikokrat se zgodi, da vzamemo mladička, s katerim še nimamo navezave ali pripravljenih orodij v okolja, ki zanj v tej fazi še niso primerna (npr. zraven na kavo, saj želimo, da bi pes hodil z nami na kavo. Nato si zanj ne vzamemo časa,  se posvečamo drugim stvarem in slej kot prej se zgodijo neprijetne izkušnje, na katere nismo pripravljeni ne mi in ne naš mladiček). Večina teh negativnih izkušenj ali mini fobij nastane v nepremišljenih situacijah z mladičkom.
• Preveč igre s psi. Če se vi res veliko ukvarjate z vašim psom in ima poleg tega tudi nekaj igre z drugimi psi, potem je ta formula OK. Če pa to formulo obrnete pa ni dobro. Dobimo psa, ki odreagira na drugega psa na sprehodu ker želi priti do njega, imeti z njim interakcijo saj je bil tako navajen.
• Ni navezave na skrbnika. Navezava na skrbnika se lahko začne s hranjenjem psa iz roke. Je neinvaziven način, da lahko psa navadite na to, da vam zaupa, sledi, se mu zdite pomembni. Njegov dnevni obrok recimo razdelite na 3 ali 4 dele in nato mu vsak družinski član ponudi hrano iz roke v nevtralnem okolju brez motenj. Vaš pes se skozi hranjenje na vas navezuje.

Če nimate urejenih stvari glede socializacije so seveda stvari popravljive – temu se reče resocializacija. Lahko popravimo določene stvari. Ampak zahteva precej več truda, dela, časa, kvalitetnih stikov s psi, ki jih je seveda težko najt. 

3. KAJ POČNEM Z NJIM NA SPREHODU

Vprašati se moramo, če ima naš pes kaj od sprehoda: ali znamo zadovoljiti njegove nagone, ali se dovolj kvalitetno z njim ukvarjamo, ali smo iz njega potegnili potencial in talente, ki jih ima?

Dokler pes ni vzgojen naj sprehod ne bo namenjen vašemu sproščanju. Psu bo v tem primeru na sprehodu dolgčas. Psu je boljše lovit, tekat, iskat, kopat,… kot pa se sprehajat. Psi so vesela bitja, ki imajo radi akcijo. Večini psov je na sprehodu dolgčas in zato počnejo za nas neželene stvari. Če vi ne zadovoljite njegovega nagona, ga bo pes zadovoljil sam (npr. v gozdu bo vohal, lovil živali, žrl, kopal, tekal,…)

Če ne želite, da mu je dolgčas, se je potrebno z njim ukvarjat. Kako lahko ugotovite, v čem vaš pes uživa? Če imate pasemskega psa lahko o njegovem izvoru, zgodovini pasme pobrskate v brskalniku. To vam je lahko v pomoč na kakšen način se lahko z njim ukvarjate da mu bo zanimivo. Lahko si naredite razpredelnico in ga na sprehodu dobro opazujete. Na eno stran napišete vse probleme ki ste jih opazili. Na drugo stran napišite katera aktivnost bi lahko potegnili iz tega.

Te aktivnosti je potrebno delati redno (skoraj na vsakem sprehodu). Vse te aktivnosti, ki jih počnem s psom, direktno ali nedirektno vplivajo na to, kako bo zgledalo srečevanje z drugimi psi. Če je pes poln energije, frustracij, nezadovoljn bo tudi slaba reakcija ko bo prišel mimo drug pes. 

Kaj bi z njim počel?

Če ne veste kaj bi delali s psom na sprehodu, vam zaupam, da vsi psi z veseljem vohajo. To čutilo imajo zelo dobro razvito (lahko poskusite mantrailing, iskanje hrane, igrače,…).

Najprej je potrebno odkrit talent, iz tega naredit zaposlitev, kar pa se najprej naredi doma, v nevtralnem okolju brez motenj. Zunaj je na začetku zanjo še preveč motenj. 

Zakaj psi negativno odreagirajo na druge pse:

• Največkrat gre za strah (predvsem zaradi slabe izkušnje). Pes, ki je imel slabo izkušnjo želi preprečit, da bi se ta slaba izkušnja ponovila. Zato velikokrat naredi “šov” – lajanje, zaganjanje,…  (z nevarnim obnašanjem se poskuša zaščitit). Če imamo ta problem, moramo najprej pomislit, kam bomo šli na sprehod. Najprej je potrebno psa “resetirat”, it na sprehod z njim nekam, kjer se bo dobro počutil – da ni veliko psov. Preprečit moramo da bi prihajalo do ponovitev teh vedenj, saj se s ponavljanjem utrjujejo. Nato potrebuje pozitivno izkušnjo s psi – greste na tečaj kjer so psi dovolj daleč stran, ima stik s samozavestnimi, mirnimi, vzgojenimi psi, ki ne silijo v njegov osebni prostor… Psa je potrebno razumeti – strah je zelo zakoreninjeno, globoko čustvo. Pes potrebuje čas. 
• Nekateri psi imajo preveč spolnega nagona. V takem primeru je smiselna kastracija, saj boste tako sploh lahko začeli s treningom. Težavo ne boste v celoti odpravili s kastracijo. Jo boste pa lahko omejili do te mere, da boste lahko pričeli s treningom. 
• “Moj noče hrane, ne morem ga zamotit s hrano.” Dejstvo je, da psa ne morete zamotit s hrano. Tu je problem slabe predpriprave na učni proces. Z obratnim pogojevanjem začnete psa hranit na taki razdalji od drugega psa, kjer še vedno hrano sprejme. Nato razdaljo postopno zmanjšamo. Na ta način bomo tudi zbujali pozitivna čustva pri našem psu ob prisotnosti drugega psa.
• Reaktivnost: pogostejša je pri psih, ki so bolj senzibilni na okolico. S takšnim psom spet ne hodimo na sprehod v preveč moteča okolja, ampak bolje v manj moteča. Poiščemo njegovo obsesijo (kaj je tisto, kar mu bo zelo zanimivo). Ko to razvijemo/zgradimo, lahko gremo v bolj moteča okolja.