Sigurno vas je veliko spremljalo oddaje, ki jih je vodil Američan mehiškega porekla Cesar Millan. Tudi jaz sem jih nekaj pogledal leta nazaj, ko so se predvajale na TV.
Cesar je sigurno eden izmed prvih, ki je pasjo psihologijo bolj natančno opredelil. Je tudi eden izmed tistih, ki je nas motiviral, da začnemo delati več izven poligonov in da se bolj ukvarjamo z vzgojo psov, ne pa toliko s šolanjem.
Zelo dobro je tudi izpostavil, da se začnejo težave doma, kar smo tudi v Alfakanu začeli delati leta 2010.
Cesar Millan je prinesel kar nekaj dobrih stvari, žal pa tudi nekaj slabih oz. vam je nekatere stvari pozabil povedati. Kar Cesar počne v oddajah, je po eni strani razumljivo, saj to počne zaradi gledanosti same oddaje. Nekatere stvari so mi postale bolj jasne med snemanjem oddaj “Pozor priden pes” saj sem spoznal ozadje snemanja oddaje. Oddaja mora biti torej v prvi vrsti gledana. Bolj kot je gledana, več denarja se steče in lahko se delajo nove. Gledanost oddaje se dviguje s tem, da je oddaja šov. Za šov morajo biti rezultati hitri. Če bi vedenjske težave reševali npr. 2 leti, nihče ne bi gledal tega. Ljudje nočejo niti slišat, da je potrebno delati in se truditi, temveč želijo hitre rešitve.
Z vami bom delil nekaj stvari, za katere menim, da bi jih lahko pri njegovem sistemu naredil bolje.
Kaj vam je pozabil povedati Cesar Millan?
1. Proces je bolj pomemben od dogodka
Ena izmed stvari, ki je bila v njegovi oddaji napačno predstavljena, je enaka težava kot jo opažam tudi v Sloveniji: vsi si želijo hiter rezultat in nek dogodek, ki bo spremenil stvari na boljše. Vendar je proces precej bolj pomeben od dogodka. Kaj to pomeni? Če za primer vzamemo zdravnika: verjetno nihče ne pričakuje, da se bo kirurg uspešno naučil svojega dela tako, da bo šel na pir v gostilno in rekel kolegu, ki je ravno na medicinskem faxu, naj mu pove neko foro, da bi lahko postal kirurg. Star je 22 let in se mu ne ljubi študirat. Teh 6 let ne bi želel vlagat v študij. Seveda je to smešno. Vsi vemo, da če želiš biti uspešen v čemerkoli, ni dovolj ena fora.
Problem je, da ljudje nočejo tega verjet temveč iščejo nek dogodek, ki bi se naj zgodil in bi prišlo do tega, da je pes v redu. Torej vzgoja psa ni dogodek, temveč je proces, ki zajema seveda določene dogodke. Če boste pri vzgoji svojega psa iskali šov ali trik, ki ste ga videli pri Cesarju, ne boste uspešni. Cesar Millan je po mojem mnenju s promoviranjem nekih hitrih rešitev, ki so velikokrat temeljile na uporabi sile, naredil dosti škode. Rezultat je bil hitro viden in ljudje so se vrgli na ta dogodek.
Ni kratkoročnih rešitev za dolgoročne težave. Torej mi ne iščemo trikov in dogodkov, temveč iščemo proces oz. sistem.
Opažam, da ljudje v Sloveniji velikokrat uporabljajo tehnike, ki jih sploh ne razumejo.
Npr. boks ni dober, ker če ga zaprem vanj je “natrvamiran”. Če ga seveda vzamemo izven konteksta je lahko boks res kazen in seveda je lahko za psa negativen. Vendar če poznate sistem, in boks paše v sistem pozitivne motivacije potem je boks nekaj zelo dobrega. Nobena tehnika vam ne bo dala dobrega rezultata, če ne razumeta sistema v katerem jo uporabljate.
Primer, kjer se išče nek dogodek in seveda kratko potegne pes: imam psa ki laja na druge pse. Hodim po ulici in moj pes zalaja na psa za ograjo. V oddaji je bil približno tak napotek (poenostvljam): če vaš pes laja na drugega psa, gre najverjetneje za dominantno vedenje. Naslednjič, ko bo pes zalajal, vzamite povodec, naredite tššš, ga z desno nogo presenetite in naredite korekcijo. Torej iščemo dogodek. Človek posluša Cesarja, to naredi in pes dejansko neha lajat.
Moje vprašanje je: ali ste psa naučili boljšega vedenja? Ali dejansko trajnostno razume, da ne sme lajat na drugega psa? Ali ste s tem celostno uredili zadevo ali samo reševali en dogodek, psa še bolj zafrustrirali, prišli z njim v konflikt? Zavedati se je potrebno, da lahko pes naslednjič naredi še večji izpad. Zakaj? Ker se preveč koncentriramo na vedenje in premalo na čustveno stanje. Vedenje je posledica čustvenega stanja.
Kaj pa lahko dejansko pes doživlja: pes je bil slabo socializiran, ne pozna drugih psov in se jih boji – zato laja. Ko grem mimo ograje in pes zalaja na drugega psa, ga jaz naenkrat z desno nogo udarim v rebra. Seveda v tem trenutku preneha z lajanjem. Moje vprašanje: ali ste s tem naredili psa bolj samozavestnega? Ali ste s tem psu pomagali? Odgovor je seveda ne.
Rešitev problema
Rešitev problema ni, da pes preneha z lajanjem. Vsako vedenje ima nek vzrok in vi se morate ukvarjati z vzroki in ne s posledicami (posledica je v tem primeru lajanje). Če se boste ukvarjali le s korekcijami, se ponavadi ukvarjate samo s posledicami. Mislim, da tukaj veliko ljudi naredi ogromne napake. Proces in sistem sta precej bolj pomembna od dogodka ali ene tehnike. To je bilo v oddaji premalo poudarjeno in povedano. Premalo se tudi gleda na čustveno stanje ter dolgoročno vedenje psa. Jaz mislim, da bi bilo prav, da bi se tega psa socializiralo. To pa seveda traja nekaj časa in zahteva delo. Rešitev tega problema je, da ko grem mimo tega sosedovega psa, se moj pes počuti dobro v svoji koži, je samozavesten in zaradi tega nima nobene potrebe po laježu. Ni mi ga potrebno vsakič davit, rukat, cukat in vlečt, temveč delam na njegovi dobri samopodobi, socializaciji,…
2. Pomembnost timinga: ne pri korekcijah, ampak pri pozitivni motivaciji
Cesar je govoril o tem, da je potrebno v pravem trenutku uporabiti fizično korekcijo. Z njim se popolnoma strinjam v delu, da je potrebno imeti dober timing. Timing je pri klasičnem pogojevanju ključnega pomena. Če boste zamudili timing v učnem procesu npr. 5 sekund za tem, ko je pes nekaj naredil (ga takrat šele nagradili ali kaznovali), seveda pes ne bo mogel povezati dogodka. Timing je torej zelo pomemben. Kar je pozabil povedati je to, da ne obstajajo samo korekcije. Ravno obratno – korekcij vam sploh ni potrebno uporabljat. Bolj pomemben se mi zdi timing nagrajevanja kot timing korekcije. Že v štartu pa se je potrebno vprašat, če dajajo korekcije enake rezultate kot pozitivna motivacija. Pozitivna motivacija daje precej boljše rezultate, saj se pes počuti dobro. Če boste slučajno zamudili timing pri dajanju hrane, se pes zaradi tega ne bo nič slabše počutil, mogoče se bo edino počasneje naučil. Če boste uporabljali korekcije in niste vešči tega, lahko naredite več škode.
Cesar je cel čas poudarjal, da je potrebno biti vodja krdela. Kdo je vodja krdela? On pravi da tisti, ki je najbolj umirjen, odločen. Se strinjam, kar vam je pa pozabil povedati je to, da je to tisti, ki največ dela s psom in ki dobi njegovo največje zaupanje. Strinjam se z njim, da je potrebno biti vodja krdela, vendar se ne strinjam z njim kako priti do tja.
3. Psa je potrebno zaposlit: vendar ne samo fizično, temveč tudi mentalno
Cesar je veliko govoril o tem, da je potrebno psa fizično utrudit. V tej točki se z njim zelo strinjam, vendar bi dodal, da je potrebno psa poleg fizične aktivnosti zaposliti tudi mentalno.
Še vedno je veliko ljudi, ki premalo utrudijo svojega psa. Mislijo, da je dovolj, če imajo velik vrt, kjer je pes spuščen. Pes ni vrtni palček ali roža, temveč je živo bitje, ki si želi z vami aktivno preživljat čas. Če ga pustite na vrtu ali v pesjaku, bo prišlo do neželenih vedenj (lovljenje repa, skakanje čez ograjo, lovljenje motorjev, kopanje lukenj,…). Reševanje tega problema nato seveda ni v korekcijah, temveč v tem, da ste s psom fizično aktivni (greste skupaj tečt, kolesarit, rolat – to aktivnost je uporabljal Cesar, vleka,…). Problem ki nastane je, da če boste samo fizično aktivni s psom, bo pes kmalu v boljši fizični kondiciji kot vi in ga ne boste mogli več dovolj utrudit. Cesar Millan je pozabil povedati, da je seveda fizična aktivnost pomembna, vsaj toliko pomembna, če ne bolj pa je mentalna zaposlitev psa. S psom torej poleg fizičnih aktivnosti delajte tudi mentalne (npr. delo z nosom, mantrailing, učenje trikcev, različne samozaposlitve,…).
Kar vidim kot težavo je, da so ljudje dolgočasni na sprehodih, delajo predolge sprehode, ko psa spustijo pa ta začne tečt okoli in lovit druge živali, saj mu manjka stimulacija možganov. Vzeti si je potrebno le par minut na dan in mu polepšati življenje s stimulacijo možganov.
4. Vse vedenjske težave ne izvirajo iz dominance
Cesar je zelo omejeno gledal na izvor težave. Vse je metal v isti koš – če ima pes težave, to izvira iz njegove dominance. Na podlagi mojih izkušenj in izkušenj naših inštruktorjev lahko rečem, da to ni res. Psi, ki imajo vedenjske težave, jih nimajo zato, ker vas želijo podrejat. Večina psov ima težave zaradi neke vrste strahu oz. fobije (ponavadi zaradi slabe socializacije oz. sploh ni bilo socializacije, zaradi kakšne slabe izkušnje).
Večji procent psov je strah in zaradi tega so tečni, napadalni, lajajo, se zaganjajo, so reaktivni kot psov, ki so dominantni in počnejo neželena vedenja zaradi dominance.
Ko smo se pogovarjali o korekcijah: če recimo pes laja na druge pse zaradi tega, ker želi biti kralj in vodja krdela, potem je uporaba sile na nek način lahko upravičena, če pa ima pes slabo socializacijo in težava izhaja iz strahu, potem ga ne morete fizično kaznovat.
Razmislite, zakaj se vaš pes obnaša tako kot se – ali ni imel dovolj dobre socializacije, ali si vas res želi nadvladat?
5. Vzgoja je v vaših rokah: iščite skupne točke, ne samo napak
Cesar Millan je bil verjetno eden izmed prvih, ki je vzgojo psov označil kot prioriteto vodnika. Včasih je bolj veljalo mišljenje, da psa nekam peljemo, kjer ga bo inštruktor izšolal. Cesar Millan je prišel k ljudem domov in jih naučil kako je potrebno pravilno delati s spom. Nato so morali ljudje sami vaditi.
Kar vam je pozabil povedati?
Če dajem moč in odgovornost skrbniku, da sam vzgaja svojega psa, potem mu moram dati tudi ustrezne tehnike. Mislim, da bi lahko ljudem ponudil boljše tehnike glede vzgoje in prevzgoje. Si predstavljate, da starejši gospe rečemo, da naj govori svojemu nemškemu ovčarju “tššš” in ga udarja v rebra? Po mojem mnenju lahko te tehnike dela le nekdo, ki je strokovno usposobljen, ki je prevzgojil že tisoče psov. In še to, takšne tehnike sploh niso dobre za psa. Ljudem je potrebno dati tehnike, ki bodo za njih uporabne. Ljudje že pri pozitivni motivaciji delajo napake, vendar je posledica teh napak precej manjša kot pri uporabi sile.
Z vašim psom iščite skupne točke, ne napake. Če iščete napake boste našli napake.
Če se vam zdi, da pozitivna motivacije ne deluje, potem ne deluje zato, ker je niste pravilno uporabljali. Drugače ne bi funkcionirala pri več tisočih ljudeh.
Izbirajte pozitivno motivacijo, ker lahko naredite manj škode. Iščite skupne točke, uporabljajte preventivo in ne iščite konfliktov in napak. Če boste iskali le napake pri psu, boste cel čas nezadovoljni. Ne boste videli njegovih pozitivnih lastnosti, temveč se boste preveč vrteli okoli njegovih negativnih. Vsak pes pa ima napake, nekatere tudi ne bomo mogli rešiti (imamo premalo časa, znanja, se premalo z njim ukvarjamo,…). Nekatere stvari morate preprosto sprejeti in se ne bojevati proti naravi.
Foto: https://www.today.com/series/veterans/cesar-millan-helps-veteran-ptsd-dog-nation-t110655