Učenje psa s pozitivno motivacijo?
Kar boste prebrali, ne bo slavospev pozitivni motivaciji. Moj namen je, da razumete njene dobre lastnosti, prav tako pa slabe strani – oziroma slabe je malo težka beseda. Težje. Učenje psa s pozitivno motivacijo? Zakaj sam uporabljam pozitivno motivacijo.
Izhajam iz športne kinologije, sem vodnik reševalnega psa. Ko sem se začel ukvarjati z reševanjem in s tematiko učenje psa, mi je bil najbolj pomemben končni rezultat. O čustvenem stanju psa takrat še nisem razmišljal. Rubo sem kupil z namenom, da jo pripravim/izšolam na najvišjem možnem nivoju. Razmišljal sem predvsem o tem, kateri sistem in tehnike izbrati, da mi bodo najhitreje dale najboljši rezultat. To je ego, ki je največkrat ovira pri delu s psi.
Averzivne tehnike in učenje psa?
Koliko poti glede učenje psa vodi do želenega rezultata? Odgovor je preprost. Toliko, kolikor je ljudi, ki o tem razmišljajo in še kakšna zraven. Sisteme je težko evaluirati, saj jih je veliko na oko zelo podobno učinkovitih. Tako na strani pozitivne motivacije, kot na strani treninga z averzivnimi metodami.
Je pa moje stališče preprosto. Averzivne tehnike v 99% primerov niso potrebne in največkrat tudi popolnoma neprimerne tako pri vzgoji, kot pri prevzgoji psov. Vsekakor pa vedno poudarjam, da tudi moji psi kdaj dobijo čez rit. Vendar obenem priznam, da čeprav je morda učinkovito v tistem trenutku, morda ne bi bilo potrebno, če ne bi “fušal” na kakšnem koraku v učnem procesu že prej. Uporaba sile pri psih je torej v največ primerih posledica pomanjkanja znanja.
Ko sem začel svojo pot v športni kinologiji so me zelo zanimale tehnike. Potem pa kaj kmalu ugotoviš, da ti tehnike ne pomagajo prav dosti, če ne veš, kaj točno želiš z neko tehniko sprožiti pri psu. Če želimo pritisniti na pravi gumb, moramo najprej vedeti, katere gumbe sploh lahko pritisnemo. In tega znanja nam tehnike ne dajo. Zato je pomembno – tako za vodnike psov kot za strokovnjake, da razumejo principe, ki tečejo v ozadju.
Zakaj pozitivna motivacija pri nekaterih ne deluje?
V zadnjih petih letih je šlo skozi moj proces več 1000 ljudi s svojimi psi. Veliko jih je bilo uspešnih. Vendar na mojo žalost in frustracijo, vsekakor ne vsi. Zakaj? Ogromno časa sem razmišljal o razlogih, zakaj nekateri ljudje niso uspešni pri apliciranju metod pozitivne motivacije.
Ali pozitivna motivacija ne deluje?
V mladosti sem želel postati dober košarkar. Pridobil sem plan za trening, ki bi me moral pripeljati do cilja. Ker pa nisem imel tako zelo velike želje, je bil vložen čas minimalen. Kolikor sem pač imel volje. Na koncu programa nisem bil dober košarkar. Torej bi lahko rekel, da program, ki sem ga imel ne deluje.
Tako nekako ljudje doživljajo delo s pozitivno motivacijo. Vsi bi si želeli rezultate, skoraj nihče pa ne bi vložil časa in naredil, kar je potrebno narediti za uspeh.
Pozitivna motivacija deluje. Vendar prosim, ne pričakujte da bo delovala, če trening izvajate tu in tam, pa še takrat površno.
Kako lahko spremenimo vedenje pri psu
Za uspešno spreminjanje vedenj pri psih je potrebno razumeti nekaj znanosti, ki stoji za principi, ki nam to spremembo omogočajo. Pri psih je neko vedenje lahko prisotno iz dveh virov:
- lahko je posledica nagonov – torej nagonski odziv na dano situacijo;
- lahko je navada. In vsak vedenjski vzorec, ki se v neki situaciji ponavlja, preraste v navado. Za opis tega, vam moram najprej predstaviti zadevo, ki se imenuje habit loop. Torej kako navade funkcionirajo.
Habit loop
Najprej imamo triger oziroma sprožilec. Le-ta služi temu, da možgani vedo, katero izmed navad morajo začeti. Primer: ko se vsedemo v avto, se pripasamo, prižgemo motor, prestavimo v pravilno prestavo in odpeljemo. Moramo ob tem razmišljati, ali gre za avtomatsko rutino?
In prav rutina (routine), ki se izvede ob določenem sprožilcu oz. namigu za možgane, je naslednja sestavina habit loopa. Zadnja stvar v njem pa je nagrada (reward). Vsaka navada je namreč tako ali drugače nagrajujoča.
Na začetku učnega procesa (ali je to naraven učni proces ali pa voden s strani človeka), neka nova rutina zahteva ogromno mentalne moči. Sčasoma, skozi ponovitve, pa zadeva postaja vedno bolj avtomatska. Zgodi se namreč to, da se informacije, kako se odzvati v neki situaciji, začnejo prestavljati iz glavnega dela možganov v strukturo, ki ji pravimo bazalni ganglji. Ko se enkrat kombinacija sprožilca, rutine in nagrade prestavi tja, je vedenje več ali manj “zapečeno”. Če se bo ob enakih sprožilcih izvedla enaka rutina, bo pes prišel do stanja, ki je za njega dobro – nagrajujoče.
Pri psih se pri besedi nagrada največkrat spomnimo na hrano. Če želimo resnično razumeti ta proces, moramo to besedo razumeti širše. Nagrada je lahko karkoli, kar v nekem trenutku izboljša stanje psa. Največkrat govorimo o čustvenem stanju. Nekaj primerov:
- Pes ob verbalnem ukazu “sedi” sede, ker smo zgradili navado, da verbalni ukaz “sedi” proži rutino, kjer se on vsede in to mu prinese nekaj hrane.
- Ko pes zagleda drugega psa, začne lajati in renčati, saj je skozi čas razvil navado, da ob prisotnosti drugega psa začuti strah, nato z lajanjem in renčanjem (rutina) prežene psa (nagrada).
Torej:
Vidimo torej, da je pomen besede nagrada zelo širok. In tukaj se skriva prvi in najpomembnejši razlog, zakaj ljudje niso uspešni pri prevzgoji svojih psov. Zavedati se je potrebno, da psi – tako kot ljudje, raje razvijajo navade, kot pa da bi morali ob vsaki reakciji porabljati veliko količino mentalne moči. Možgani so pač tako naravnani.
Vsako navado je možno spremeniti. Predstavljajmo si navado kjer:
sprožilec: mimoidoč pes
rutina: vlečenje, cviljenje, lajanje
nagrada: pes slej kot prej izgine (naš pes ga prežene)
in to navado, bi radi spremenili v:
sprožilec: mimoidoč pes
rutina: miren pes, ki gre mimo brez drame
nagrada: interakcija z lastnikom, igra, vohanje, odsotnost stresa
Zakaj to velikokrat ne uspe? Predstavljajte si sprožilec, ki je z nitkami povezan z rutino. Če želimo spremeniti navado, moramo spremeniti rutino. Vsakič, ko pes ponovi staro rutino, se doda nitka med staro rutino in sprožilcem. Vsakič, ko pes izvede novo rutino, se doda nitka med novo rutino in spožilcem, nitka med staro in sprožilcem pa se pretrga.
Zakaj pozitivna motivacija (učenje psa) zahteva več?
V prvi vrsti zato, ker pri psu gradimo pravilno vedenje. Seveda s preventivo preprečujemo, da bi se staro vedenje sploh pojavilo, kar nam pomaga pri trganju starih in gradnji novih nitk. Ampak v procesu, pes nikoli nima slabe izkušnje s staro navado. Nikoli ob izvajanju stare rutine, ne začuti bolečine. In zato, dragi moji, pozitivna motivacija zahteva več. Seveda ima svoje prednosti, ki so, vsaj zame svetlobna leta bolj pomembna, kot to, da je rezultat hitro viden.
Pes, kjer prevzgoja poteka s PRAVILNO vodenim učnim procesom, bo delal dlje, bolj natančno, z več energije. Medtem ko bo pes, kjer uporabimo averzive zelo verjetno zelo hitro opustil staro navado, vendar lahko v procesu postane zelo negotov, nenatančen in s slabo samopodobo. Poruši se tudi dober odnos med vodnikom in psom.
Drugi razlog pa je ta, da ljudje ne spremenijo svojih navad. Ta težava je najtežje rešljiva. Problem je namreč, da tako kot psi, smo tudi ljudje bitja navad. Vse, kar počnemo pogosto, nam možgani prenesejo v bazalne ganglje in zgradi se navada. Mislim, da je vsakemu od nas jasno, da ljudje izjemno težko spreminjamo svoje navade in to velikokrat privede do težav pri prevzgoji psa.
Spreminjanje svojega ali pasjega vedenja?
Primer: težava spreminjanja urnika hranjenja psa. Težava pri spreminjanju trase sprehoda. Težava pri uvajanju dodatnih aktivnosti. In še in še. Velikokrat je potrebno za to, da bi spremenili vedenje svojega psa, spremeniti tudi lastno vedenje. Vsaj pri delu s pozitivno motivacijo.
Če nekdo trdi, da lahko za 14 dni vzame psa k sebi ter da boste dobili nazaj prevzgojenega psa, naj bo to alarm. Lahko da bo tako podrt, da več ne bo upal narediti nič – kar ljudje pogosto vidijo kot “pridnega” psa. Če s tem nimate problemov prav. Vsakemu svoje. Zavedajte se samo, da psi pri tem nimajo “pravoglasanja”. Že znanost kot taka nam pove, da je za spremembo navade potrebno novo rutino izvajati vsaj 1 mesec, da lahko govorimo o osnutkih navade. Kaj šele, da bi bila ta navada utrjena. Seveda je ta čas zelo odvisen tudi od števila pravilnih ponovitev te rutine.
V naših ostalih člankih lahko najdete tudi dva druga razloga. Eden izmed njih, ki je izjemno pomemben, je neuporaba oziroma površna uporaba omejitev. Drugi pa je nerazumevanja principov, kako se psi dejansko učijo. Oboje bom bolj podrobno obdelal v naslednjem članku.
ZAKLJUČEK
Kot vidimo, igra pri delu s pozitivno motivacijo (učenje psa) znanje ključno vlogo. Pa ne samo znanje ampak razumevanje! Brez razumevanja bomo zelo težko na dolgi rok rešili nek problem. Izjemno pomembno je, da se res potrudite, da razumete zakaj nekaj naredite pri svojem psu. Na kaj to vpliva? Kaj točno se zgodi v ozadju, zakaj psu to pomaga? Kaj točno sproži? To bi morala biti vprašanja vsakega odgovornega vodnika psa. Da o inštruktorjih sploh ne govorim.
Zdi se mi, da je trenutno stroka v kinologiji na zelo nizkem nivoju. Pojavlja se ogromno “hitrih rešitev”, ki največkrat zgolj zamaskirajo problem ali pa naredijo nepopravljivo škodo na psu. Svetujem vam, da se po vaših močeh poglobite v ta nori svet. To niso zgolj orodja in tehnike. Gre za svet, katerega psihologija in fiziologija gresta z roko v roki s človeško in je vsekakor vredna razumevanja.
Pozitivna motivacija deluje, ampak zahteva VEČ.