Bostonski Terier
Bostonski Terier – idealen družinski pes, ljubeč, eleganten, veseljak, navihanec, zvest, učljiv, inteligenten, trmast… To so oznake, na katere najpogosteje naletimo ob brskanju po internetu. Pomembno je poudariti, da kljub temu, da nekatere omenjene lastnosti v povprečju (z)držijo, gre pri tej majhni ameriški pasmi za zelo individualistične karakterje.
Medtem, ko so nekateri Bostonski Terier-ji pravi živahni, nabriti animatorji in veseljaki, so drugi bolj nežnega značaja. Spet tretji so male živčne bombice, ki eksplodirajo ob vsakem prevelikem navalu emocij. Vsekakor pa sta, kot pri vseh ostalih psih, genetika in vzgoja tista dva fatorja, ki bosta imela največ vloge pri oblikovanju značaja. Še en pomemben mit, ki bi ga na tej točki bilo idealno razbiti: trmastih Bostonskih Terierjev ni. Pes bo zmeraj v danem trenutku delal kar se mu najbolj splača. Ko to ni sodelovanje z nami, jih radi označimo za trmaste.
Pogosto je moč zaslediti navedbe, da so Bostoni idealni za prvega psa. Lahko – a le, če ga vzamemo pri odgovornemu vzreditelju. Takemu, ki bo paril stabilne, zdrave linije in dal velik poudarek na zgodnjo socializacijo še pred odhodom v nov dom. Bodoči lastnik naj se dovolj informira, ne samo o pasmi, temveč tudi nasploh o osnovah skbrnega in odgovornega lastništva psa. Vse pluse in minuse, ki jih to prinese zraven ter se poduči o osnovah pasje komunikacije in pasjega učnega procesa.
Pa je Bostonski Terier res samo družinski in razstavni pes?
Nikakor. Bostonski terier je veliko bolj vsestranski in sposoben, kot si marsikdo predstavlja. Zmore veliko več, kot pa le loviti žogico, druge pse in kakšne preproste trikce in hoditi po razstavnem ringu. Čeprav pasmo pogosto opisujemo kot agilno, poskočno, hitro, sposobno, inteligentno in učljivo, le redkokdo dodobra izkoristi vse potenciale, ki jih Bostonski Terier premore.
Morda marsikoga zaustavi skrb za zdravje. Zaradi krajšega gobčka in oblike glave, drugi vidijo v svojem Bostonu le kosmatega otroka, ne pa psa z velikim potencialom za različne discipline. Ne drži, da so vsi Bostoni, ker spadajo pod družino molosov, pohabljeni ali invalidi.
Če smo Bostona vzeli pri odgovornemu vzreditelju, ki se je maksimalno potrudil, da bodo potomci parjene samice in samca zdravi predstavniki pasme. Če nimajo pretirano zožanih nosnic, zaraščenega mehkega neba in nimajo težav pri normalni dozi aktivnosti (katere lahko zasledimo že precej zgodaj). Potem brez skrbi živimo normalno aktivno življenje in se lahko preizkusimo v raznoraznih disciplinah kot so Agility, Rally obedience, Mantrailing, delo z nosom, poslušnost, Canicross in še in še.
Foto: Amadeja Lukančič, psička Bounty
Zdravstvene težave
Na žalost drži, da so Bostonski Terierji nagnjeni k marsikateri zdravstveni težavi. Kot že poudarjeno, pa se lahko z izbiro Bostona iz odgovorne vzreje, marsikateremu zdravstvenemu problemu tudi izognemo. Pasma je lahko nagnjena k naslednjim zdravstvenim težavam:
Dihalne težave – pasma spada v družino brahicefalčnih pasem. Kar pomeni, da ima precej krajši gobček. To lahko posledično ob drugih faktorjih (zaraščeno mehko nebo, preozke nosnice,..) vpliva na težave z dihanjem. Prav tako lahko na težave vpliva preveliko izpostavljanje prevročim stopinjam, mrazu. Zaradi krajšega smrčka nekateri Bostoni tudi pogosteje smrčijo in so lahko nagnjeni k kihanju navznoter, oziroma t.i. ‘reverse sneezing’.
Težave z očmi – Bostonski Terier ima precej velike, izbuljene oči. S to kombinacijo in kombinacijo krajšega gobčka lahko hitreje v oči dobi kakšne tujke, ki oči razdražijo (trava,..). Zdravstvene težave z očmi, ki lahko pestrijo pasmo:
Češnjevo oko, oziroma t.i. ‘Cherry eye’ izpadla solzna žleza), Katarakta (siva mrena), Suho oko (vneta roženica in okoliški del očesa), Glaukom (povzroča progresivno izgubo vida),…
Težave z želodcem – lastniki Bostonov pogosto poročajo o pogostem plinjenju. Ko se poišče ustrezna prehrana, ki odgovarja posameznemu psu ponavadi teh težav več ni, ali pa se precej zmanjšajo.
Pri pasmi se pojavlja še nekaj ostalih zdravstvenih težav. Veliko teh je lahko povezanih s slabo genetiko, slabo prehrano, neustreznim načinom življenja psa, itn.
Nekatere države sprejemajo ali strmijo k zakonom, ki bi prepovedali vzrejo kratkogobčnih pasem
Na primer Nizozemska, oziroma strmijo k vzrejanju kratkogobčnih pasem z daljšim gobcom v imenu izboljšanja kvalitete življenja teh psov. Po drugi strani pa mnogi vzreditelji kratkogobčnih pasem nasprotujejo takšnim ukrepom. Razlog je, da naj bi Univerza v Cambridgeu v svoji raziskavi brahicefaličnega sindroma ugotovila, da je dolžina gobčka samo eden izmed vzrokov za sindrom. In daljšanje gobčka lahko pomaga ampak naj ne bi rešilo težave. Kot rešitve navajajo obvezne zdravstvene teste povezane s sindromom in parjenje psov, ki ne trpijo za Brah. sindromom. Na Nizozemskem vzreditelji s temi argumenti naprošajo vlado, naj preoblikujejo zakon in naj uvedejo nove ukrepe v izogib tej bolezni, a z ozirom na zaščito ter ohranjanje kratkogobčnih (zgodovinskih) pasem.
Kako izbrati ter prepoznati odgovornega vzreditelja?
Če pričnemo iskanje v krogu vrediteljev, ki vzrejajo in imajo registrirana legla pod okriljem Kinološke zveze smo že naredili velik korak v pravo smer. Tako morajo takšni vzreditelji opravljati vsaj minimalne predpisane zdravstvene teste ter se držati določenih pravil v vzreji. Spet pa to ni nujno zagotovilo, da smo zagotovo naleteli na vestnega vzreditelja. Takega ki vzreja samo in izkjučno v dobrobit pasme. Precej pomenijo reference. Torej raziskovanje dotičnega vzreditelja, pri katerem bi želeli vzeti psa. Po drugi strani pa je za lažjo odločitev dobro vedeti tudi sledeče stvari (o teh se lahko pozanimamo direktno pri vzreditelju in nato njegove trditve preverimo):
Koliko legel je že dotična samička imela ter kakši so zdravstveno ter karakterno potomci?
V kolikor legla še ni imela, zakaj odločitev za leglo in zakaj takšna kombinacija, kot jo je vzreditelj izbral?
Kaj pričakujejo iz določenih linij?
S katerim samcom je bila samička parjena ter zakaj – katere dobre lastnosti lahko samček doprinese k leglu, katere samička?
Naj nas zanima veliko več kot samo to, kakšne šampionate imata.
V kolikor to ni prvo leglo neke samičke, lahko preverimo, ali je vzreditelj počakal, da so potomci prejšnjega legla že polno razviti (stari recimo okrog dveh let). Saj lahko tako preverimo, v kolikor so se ob razvoju pojavile kakšne zdravstvene težave ali vedenjske težave.
Preverimo, če vzreditelj išče kakovostne linije in ‘svežo kri’ za parjenje tudi izven meja svoje države, ali pari zmeraj z istimi kombinacijami – predvsem z istim samčkom (recimo takšnim, ki ga pač ima najbližje). Ni vsaka samička kompatibilna z istim samčkom. Vsak kuža bi naj k vzreji doprinesel neke pluse.
Kakšno življenje imajo vzrejne psice in psi ter kaj se z njimi zgodi, ko niso več primerni za vzrejo?
Koliko legel ima povprečno ena samička od vzreditelja v svojem življenju? Če več kot recimo dva, zakaj?
Je dala do zdaj dva slabša legla in bi to želeli poskusiti še izboljšati – če ja, zakaj ima to sploh smisel?
Je dala do zdaj dva vrhunska legla – čemu pol še nadaljevati vzrejo z njo?
So opravljeni še kakšni ekstra zdravstveni testi zraven zahtevanih?
Opis prednikov v družinskem drevesu… Le nekaj vprašanj, po katerih si lažje ustvarimo čim bolj realno sliko in pričakovanja z dotičnim vzrediteljem.
Nato pa so še pomembna vprašanja:
Kaj in kako dela vzreditelj na socializaciji mladičev, enkrat ko so že na svetu?
Kdaj jih oddaja novim lastnikom ter kakšna so njegova pričakovanja od lastnikov?
Kako so mladiči hranjeni, v kakšnem okolju bodo do odhoda v nov dom?
Kaj vse počne vzreditelj z mladiči za čim bolj zdrav razvoj? In tako naprej.
Optimalno se je pozanimati pri lastnikih psov iz vzreje nekega vzreditelja, koliko je vzreditelj po oddaji na voljo, dosegljiv ter pripravljen pomagati in svetovati.
Za zaključek
Če ‘povlečemo črto’, Bostonski Terier je res lahko prisrčna, ljubka, aktivna pasma. Lahko je tudi pasma brez večjih ali tipičnih, zgoraj naštetih zdravstvenih težav. A le, če smo kar se da previdni pri izbiri vzreditelja ter če vlagamo v kakovostno vzgojo in nasploh v kakovost življenja psa.
V kolikor nismo previdni pri izbiri vzreditelja ter jemljemo pasmo kot samoumnevno in se ne posvečamo vzgoji, se lahko grdo opečemo in nosimo posledice mi. Predvsem pa kuža velik del njegovega življenja. Bodisi zdravstvene posledice ali posledice, ki se nanašajo na vedenjske težave. Naprimer vlečenje proti drugim psom na sprehodu, skakanje po psih, reagiranje na druge pse ali motnje v okolici,..).
Stabilni karakterji prednikov igrajo močno vlogo in lahko precej začrtajo nadaljni razvoj karakterja našega psa, a le če smo tudi sami previdni kakšne (če sploh) metode pri vzgoji obiramo. Ljubek Bostonček se lahko zelo hitro spremeni v pasjo nočno moro na sprehodu, veliko lastnikov Bostončkov je to že dalo, ali še daje skozi. Da o zdravstvenih težavah, s katerimi se srečujejo lastniki Bostonov sploh ne govorimo.